Sanjska služba Klemna Kopine: ko druženje z zvezdami postane vsakdan

Kdo je na vašem seznamu zvezdnikov, ki bi jih želeli osebno spoznati? Morda Novak Đoković, Steve Aoki ali pa morda Slovenec Tadej Pogačar? Vse naštete je imel čast in priložnost osebno spoznati Klemen Kopina.

Slovenskemu vplivnežu in nekdanjemu radijskemu voditelju, ki dela kot ustvarjalec vsebin, je z vztrajnostjo in trdim delom uspelo, da ga danes naročniki najemajo za sodelovanje z največjimi zvezdniki tako športne kot zabavne industrije. Klemena smo v ekskluzivnem intervjuju povprašali, kakšni so znani obrazi v resnici in kakšno taktiko ima za delo z njimi.

Bili smo na otoku Ravni Žakan, kjer smo imeli dogodek z Domnom Prevcem, Luka pa je tja priplul s svojo barko. Kot pravi športnik je najprej prišel na igrišče in s sinom, družino ter prijatelji začel igrati košarko. Luko sem sicer prvič spoznal že pred nekaj leti na snemanju reklame, imava tudi skupnega prijatelja iz Zadra, ampak daleč od tega, da bi lahko rekel, da sva kolega ali da se redno druživa. Ga pa kot športnika in človeka res zelo spoštujem.

V zadnjih letih sem imel priložnost delati z veliko vrhunskimi športniki in lahko iskreno rečem, da je Luka Modrić eden najbolj skromnih, prijaznih in prizemljenih nogometašev, kar sem jih srečal. Ob njem zelo hitro pozabiš, da je eden najboljših nogometašev vseh časov, ker je tako preprost.

Prva stvar, ki jo je naredil, ko je prišel na igrišče, je bila, da se je opravičil, ker bosta s sinom za nekaj časa zasedla igrišče. Težko verjameš, ampak res je. Pogovarjala sva se precej normalno, med drugim o košarki, ki smo jo prej igrali na igrišču, o njegovih dopustih, svetovnem prvenstvu in nesrečnem izpadu proti Portugalski. Povedal je tudi, da se že počasi pripravlja na novo sezono. To so trenutki, ki si jih zapomniš veliko bolj kot kakšno veliko zvezdniško gesto.

Po drugi strani sem imel tudi situacije, ko Erling Haaland ali Cristiano Ronaldo v Stožicah nista želela podpisovati avtogramov ali se fotografirati z navijači. Ampak tudi to razumem. Človek ima lahko slab dan, je utrujen ali pa si preprosto želi miru. Zato se mi zdi pomembno, da njihovega vedenja ne jemljemo osebno. Tudi največji športniki so še vedno samo ljudje.

Pri meni je to v veliki meri stvar službe in ne neke posebne taktike. Zadnjih deset let sem veliko snemal tudi v tujini za tuje naročnike. Dve sezoni sem za McLaren F1 Team snemal vsebine zanje in za enega njihovih glavnih sponzorjev, tako da so bili obiski dirk in njihovega sedeža del mojega dela. Lando Norris je bil v tem smislu skoraj moj sodelavec. Z Norrisom sicer nisva imela ogromno časa za pogovor, ker imajo vozniki formule 1 urnik dobesedno načrtovan na minuto.

Novaka Đokovića sem srečal, ko sem delal na reprezentančni tekmi za Košarkarsko zvezo Slovenije. Na hitro mi je podpisal dres Luke Dončića. Odvisno je od situacije. Če z nekom delam intervju ali snemam, seveda preživimo skupaj več časa. Če pa nekoga srečam zasebno, ga pozdraviš in pustiš pri miru. Če sem tam službeno, opravim svoje delo. Ko je delo končano, je končano. Če nimam službenih obveznosti, spoštujem njihovo zasebnost.

V zadnjem letu sem delal intervjuje s KSI-jem, Thibautom Courtoisom, Arminom van Buurenom, Lost Frequencies, Alokom, Dimitrijem Vegasom & Like Mikeom, Stevom Aokijem in številnimi balkanskimi izvajalci, od Relje, Voyaga in Senidah do Raste in Devita. Ampak meni je sčasoma postalo bolj zanimivo to, kdo je človek za imenom. Ko delaš z nekom, ki je svetovno znan, hitro ugotoviš, da je za vsemi številkami, sledilci in lovorikami še vedno človek z zelo normalnimi stvarmi.

Z Domnom sva že nekaj let prijatelja, zadnje leto in pol pa veliko sodelujeva tudi poslovno. Ima noro delovno etiko. Je zelo zagnan, prilagodljiv in predvsem zelo trdno na tleh. Pri njem je mogoče najbolj fascinantno ravno to, da je ob vseh uspehih še vedno zelo normalen in skromen. S Tadejem smo pred dvema letoma en teden potovali po Sloveniji z njegovim avtodomom. V sodelovanju z radiem, njegovo družino in njegovo fundacijo smo ga nato prodali na dobrodelni dražbi.

Tudi v helikopterju je bil pogovor popolnoma normalen. Pogovarjali smo se o tem, kako naporen je Tour de France, njegovem okrevanju na Whoopu, koliko mu je uspelo spati, kolesarjenju v njegovih domačih krajih, hrani, poletnih načrtih ... Včasih je prav neverjetno pomisliti, koliko vrhunskih športnikov imamo v Sloveniji in kako skromni ostajajo kljub slavi in denarju.

Z Luko Dončićem sem sodeloval pri projektih za Jordan, kjer sem moderiral dogodke na različnih lokacijah in z njim posnel tudi nekaj videov. Že dolga leta delam tudi za košarkarsko in nogometno reprezentanco, zato je stik z vrhunskimi športniki postal del mojega dela. Seveda se zavedaš, kdo stoji pred tabo. Ampak, ko začneš delati, moraš malo odmisliti to, da je človek pred tabo ena največjih športnih zvezd na svetu. Na koncu je tam zato, da opravi svoje delo, jaz pa svoje. Luka je zasebno zelo sproščen, vedno najde čas za kakšno šalo in je predvsem zelo pozoren. Zdi se mi, da mu je pomembno, da se ljudje okoli njega počutijo dobro.

Zelo. Ko si mlajši, jih mogoče dojemaš kot neke nedosegljive ljudi. Potem pa jih začneš srečevati pri delu in vidiš, da so tudi oni samo ljudje. So utrujeni, imajo slabe dni, se šalijo, imajo svoje probleme in včasih samo želijo, da jih nihče ne moti. Meni je zato najbolj zanimivo ravno to, da lahko človeka za nekaj minut spoznaš zunaj njegove športne ali javne vloge. Če od takšnega srečanja odneseš dobro izkušnjo, zgodbo ali mogoče kakšno posebno razmišljanje, je to lep bonus mojega dela. Pri takšnih ljudeh vidiš, koliko dela je v ozadju njihovega uspeha, in mislim, da se od vsakega lahko nekaj naučiš.

Ko sem živel v Los Angelesu, sem imel možnost vsak dan opazovati ljudi, ki so na svetovni ravni najboljši v ustvarjanju vsebin, največje youtuberje, tiktokerje, producente in ljudi iz zabavne industrije. Tam sem se naučil predvsem tega, da za uspehom zelo pogosto ni neka skrivnostna formula, ampak ogromno dela, ponavljanja in pripravljenosti, da se nenehno učiš. Tudi pri športnikih je podobno. Talent je pomemben, ampak na dolgi rok te pogosto loči predvsem delovna etika.

Če lahko izbiram brez omejitev: Eminem, Michael Jordan, Lionel Messi in Leonardo DiCaprio. Pri Michaelu Jordanu bi me verjetno bolj kot fotografija zanimalo, da bi ga lahko eno uro poslušal, kako razmišlja o tekmovalnosti, športu in poslu.

Iskreno, skrivne taktike ni. Jaz to opravljam kot službo. Naročniki me najamejo, da ustvarim vsebino, intervju ali dogodek, in moja odgovornost je, da svoje delo opravim profesionalno. Če pa govorimo o zasebnih srečanjih, bi vsem svetoval ravno nasprotno od tega, kar ljudje običajno mislijo: ne bodite vsiljivi. Mislim, da so tudi najbolj znani ljudje najbolj veseli, ko se nekdo z njimi pogovarja normalno, brez pričakovanj in brez občutka, da jim nekaj dolgujejo samo zato, ker so slavni. Tudi oni si želijo biti obravnavani kot ljudje in ne samo kot javne osebnosti.

Za gledanje sem velik fan formule 1, lige NBA, predvsem Lakersov, smučarskih skokov in seveda kolesarstva ter Tadeja Pogačarja. V nogometu navijam za Chelsea. Za igranje pa rekreativno košarko in nogomet, obenem pa treniram v fitnesu. Pred tem sem osem let treniral rokomet.