Saša Božič: Pisatelji smo nekakšni zbiratelji človeških zgodb

Sledila sem življenju, zanimanju in priložnostim in če sem iskrena, sama ne doživljam svoje poti kot velikega preobrata. Starejša kot sem, bolj imam občutek, da sem skozi različna življenjska obdobja iskala odgovor na isto vprašanje: kaj človeka ohranja notranje živega, avtentičnega in s tem pomirjenega s seboj.

Marketing me je naučil opazovati ljudi in njihove odzive. Dolga leta sem gradila blagovne znamke in iskala odgovore na vprašanja, zakaj se ljudje odločamo tako, kot se. Sčasoma sem ozavestila, da me vedno bolj zanimajo zgodbe za odločitvami. Kaj človeka žene, česa ga je strah, zakaj nekdo navzven deluje samozavestno, znotraj pa se počuti izgubljenega?

To me je postopoma pripeljalo do pozitivne psihologije, coachinga in kasneje tudi do raziskovanja staroselskih skupnosti. Želela sem preveriti, ali obstajajo ljudje, ki so kljub povsem drugačnemu načinu življenja ohranili nekaj, kar mi v sodobnem svetu pogosto izgubljamo. In prav tam sem ugotovila, da se največje modrosti običajno skrivajo v najbolj preprostih stvareh – v odnosih, pripadnosti, spoštovanju narave in sposobnosti biti zares prisoten.

Ženske smo res neskončno sposobne, dandanes to morda pride še bolj do izraza. Nikoli prej nismo imele toliko priložnosti, hkrati pa morda tudi nikoli toliko pričakovanj. Ob tem, da smo zahtevne same do sebe, tudi družba od nas pričakuje, da bomo uspešne, ljubeče, urejene, prisotne, potrpežljive in nasmejane. Včasih imam občutek, da živimo več življenj hkrati.

Ravno zato se mi zdi pomembno govoriti tudi o temah, ki niso vedno prijetne. O menopavzi, izgorelosti, občutkih krivde, razočaranjih, prijateljstvih med ženskami, o trenutkih, ko ne zmoremo več. Ne, da bi se smilile same sebi, ampak zato, da ozavestimo, da v tem nismo same in da naš trud ni samoumeven.

Verjamem, da največji izziv sodobne ženske ni, kako narediti še več. Veliko večji izziv je, kako ob vseh vlogah, ki jih živimo, ne izgubiti same sebe. In predvsem, kako si dovoliti, da nam ni treba biti popolne, da bi bile vredne. Da smo dovolj, kot izvorno smo.

Vsak avtor v svoje like nehote položi del sebe. Nemogoče je pisati popolnoma ločeno od lastnih občutkov, izkušenj ali opazovanj. A Tiina zgodba ni moja biografija, kot sta to Pripovedovalka zgodb in Postajam ONA.

V njej so prepleteni drobci številnih žensk, ki sem jih srečala skozi življenje, pa tudi delčki mene. Nekateri so nastali iz mojih izkušenj, drugi iz pogovorov in coaching srečanj, tretji zgolj iz opazovanja ljudi. Pisatelji smo nekakšni zbiratelji človeških zgodb.

Bolj kot vprašanje, koliko je Tia jaz, se mi zdi zanimivo nekaj drugega. Ko bralke berejo roman, mi pogosto rečejo ali mi pišejo: Kot da bi brala svojo zgodbo in občutke. In potem vsaka govori o drugem poglavju. Takrat vem, da Tia ni več moja. Postane zgodba vsakega, ki se v njej prepozna. In mislim, da je to najlepše, kar se lahko zgodi pisatelju. Meni vsekakor je.

Najtežji del niti ni bilo podoživljanje dogodkov, kot je bilo spremeniti pogled nanje. Omiliti občutke, ki se zasidrajo nekam v telo.

Dolgo sem svet in ljudi delila na tiste, ki prizadenejo, in tiste, ki so prizadeti. Življenje in prehod v "modra leta" mi je pokazalo, da so odnosi, razlogi in situacije veliko bolj zapleteni. Ljudje pogosto ravnamo iz svojih strahov, ran in omejitev, ne zato, ker bi si zavestno želeli prizadeti druge.

Ko sem to zares ponotranjila, sem lahko začela pisati drugače. Z več sočutja. Ne samo do Tie, ampak do vseh likov v zgodbi. Tudi do tistih, s katerimi se bralka in bralec morda ne bosta strinjala.

Pisanje skozi Tiine oči mi je pri tem zelo pomagalo in seveda v prvi fazi zdravilo moje rane. Dalo mi je ravno pravo razdaljo, da roman ni postal moja osebna izpoved, ampak mozaik zgodb o odnosih, v katerih se lahko prepozna marsikdo. To mi je bilo ves čas pomembnejše od vprašanja, kaj je v knjigi resnično in kaj izmišljeno.

Res je. Celotna trilogija je bila v grobem zastavljena že na začetku, čeprav se je med pisanjem marsikaj razvijalo skupaj z mano.

Če je Verjemi knjiga o odnosu do sebe in Pogumno raziskuje odnose z drugimi ljudmi, bo Biti govorila o nečem, po čemer na koncu hrepenimo skoraj vsi – o samorealizaciji in notranjem miru. O trenutku, ko človek ne čuti več potrebe, da bi se nenehno dokazoval, popravljal ali iskal potrditev zunaj sebe.

Tretji del verjetno že nastaja, nekje v meni. Ne želim ga prehitevati, ker verjamem, da imajo nekatere zgodbe svoj ritem. Rada bi, da trilogijo, ki je kot nekakšen prerez življenjskih obdobij, zaključi z globoko pomirjenostjo z življenjem, ki bo bralki in bralcu ostala v mislih še dolgo po tem, ko bo knjigo zaprl.

Obiskala sem staroselske skupnosti v Avstraliji, Keniji, ZDA, Peruju, na Japonskem, Baliju, Laponski in še nekaterih drugih delih sveta. Vsaka je živela drugače, govorila drug jezik in imela svoje običaje, vendar me je najbolj presenetilo, kako podobne vrednote so jih povezovale.

Nikoli me ni zanimala eksotika. Zanimalo me je, ali obstaja nekaj, kar je človeku skupno ne glede na to, kje živi.

In je. Na obrobju sodobne družbe sem srečevala ljudi, ki so večino pozornosti namenjali srčni pripadnosti skupnosti, odnosu do modrosti starejših, spoštovanju narave in zavedanju, da je vsak posameznik ter njegova edinstvenost ključen del celote. To se sliši preprosto in logično, a v sodobnem svetu pogosto živimo ravno obratno.

Hiperindividualizem je prinesel tekmovalnost in pogosto globoko osamljenost. To sedaj rezultira v boleznih duše, ki jih ljudstva, zavestno rezervirana do modernizacije, večinoma ne poznajo.

Po vseh letih popotovanj nazaj h koreninam človeštva lahko povzamem, da me staroselci niso učili nove "življenjske modalitete", niti niso svojega načina življenja romantizirali. So me pa spomnili na stvari, ki smo jih ljudje nekoč znali in živeli, pa smo jih nekje na poti hitrosti sodobnosti nekoliko pozabili.

Verjamem, da pri tem nisem prav nič drugačna od večine žensk. Tudi sama vsak dan skušam usklajevati različne vloge – biti žena, ki je partnerju še vedno zanimiva, mama odraslih sinov, ki je prisotna, a nevsiljiva, avtorica, podjetnica, prijateljica, ki si vzame čas za kavo ... In vem, da mi to en dan uspeva bolje, drugič malo manj. Z menopavzo se je perfekcionistka v meni umirila in mi dala vedeti, da je to povsem normalno. Naj se ne stresiram preveč. (nasmeh)

Dolga leta sem namreč imela občutek, da moram biti kos vsemu, da mora biti vse "popolno" – če popolno obstaja in da je to merilo uspeha. Danes si tega bremena ne nalagam več. Veliko pomembneje mi je, da sem v odnosih iskrena, prisotna in da ljudje ob meni čutijo, da sem tam zanje.

Z leti sem se hkrati naučila postavljati meje. Včasih komu rečem ne, zato da lahko nekomu drugemu in sebi rečem da. Tega končno ne dojemam več kot sebičnost, ampak odgovornost. Če sama nisem v ravnovesju, ga težko ustvarjam v odnosu do ljudi okoli sebe.

Ko pa me vsemu napisanemu navkljub vseeno zagrabi anksioznost in telo preplavi stres, se zatečem k osnovnim, a najpomembnejšim stvarem, na katere so me spomnili staroselci. Narava in globok vdih. Družina. Pogovori in pisanje. Čim več smeha. In zavest, da mi ni treba ničesar več dokazovati. Sebi in drugim. Sedaj si dovolim preprosto biti Saša in to je dovolj. Ko človek najde pot nazaj k sebi in pogum, da sebe živi brez mask in pričakovanj, ugotovi, da je to pravzaprav eno največjih življenjskih bogastev.