Saša Tabaković: Tako politika kot umetnost želita spremeniti družbo na bolje

Saša Tabaković je že prvo leto kot član ljubljanske Drame prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca (od tega je že 15 let), nagrajen je bil na Festivalu slovenskega filma za vlogo Jaše v filmu Pod njenim oknom, pred petimi leti pa je sedel v poslanske klopi.

V letošnje gledališko leto je vkorakal z novo predstavo Nova rasa, katere študij je bil zaradi epidemije dvakrat prekinjen, premiera pa prestavljena. Tik pred vnovičnim delnim zaprtjem države jim je uspelo premierno. Pred tedni je izdal tudi prvi album Pesmi z drugega brega, s tradicionalnimi pesmimi narodov Panonske nižine. Zase pravi, da je bolj zapečkar in da je čas izolacije pokazal, da ga zanima tudi pisanje. Več pa v pogovoru.

Pred kratkim ste izdali album Pesmi z drugega brega. Od kod ideja zanj?

Že kar nekaj časa sem želel ustvariti glasbeni projekt, ki bi ga okronal z izidom albuma. Z njim bi se poklonil delu svojih panonskih korenin, seveda tudi približal tovrstno glasbeno izročilo slovenski publiki. Na to pot sem se odpravil s priznanimi glasbeniki, kjer smo decembra, skoraj leto nazaj, v ljubljanski Drami kot del programa Akustika, izvedli koncert, z mislijo nadaljnjih nastopov po Sloveniji. Korona je te načrte prekrižala. Kot še marsikomu. Sedaj čakamo v nizkem štartu.

Za kakšno glasbo pravzaprav gre?

Gre za ljudsko glasbo narodov Panonske nižine, v originalnih jezikih in narečjih, v mojem primeru torej slovenščini, hrvaščini, srbščini, slovaščini in madžarščini, ki je nismo preveč sodobili za širši krog poslušalcev, da smo ohranili duha avtentičnosti.

Kdaj najdete največ časa za glasbeno ustvarjanje?

Težko rečem. Enostavno si ga vzamem in vkomponiram med različne delovne in družinske obveznosti.

Če se ne motim, ste se za študij na AGRFT odločili po srednji glasbeni šoli, smer harmonika in petje. Kako to?

Drži. Zdelo se mi je, da akademska glasbena perspektiva ni ravno po mojem okusu, hkrati pa sem na tak ali drugačen način želel ostati tudi profesionalno povezan z njo. Zato sem izbral igralski poklic.

Igrate še kakšen inštrument poleg harmonike?

Recimo, da znam bi znal kaj podrgniti po klavirju.

Kaj vam je bližje. Glasba ali igra?

Težko se odločam med umetnostnimi vejami. Verjetno igra, glede na to, da je to moj osnovni kruh. 

Kaj mora imeti dober igralec?

Mora biti vešč analize lika, ki ga igra, dogodka, v katerem se lik nahaja in sposobnost čustvenega vživljanja. Vse našteto mora znati arktikulirati tako, da se dotakne vsakega, ki ga v tistem trenutku gleda. Na odru ali filmu, vseeno.

Ste imeli kdaj občutek, da je za vas premalo vlog?

Glede na to, da sem se izogibal komercialnim projektom, pa vseeno do neke mere ustvaril prepoznavnost v našem javnem prostoru, težko rečem. Pa tudi dramski teksti so na splošno šovinistično naravnani, tako da je moških vlog v povprečju veliko več kot ženskih. Vprašanje pa je igralskega razvoja in priložnosti. Mislim, da sem jih v svoji karieri imel in jih tudi znal izkoristiti. Kar pa ne pomeni, da si jih morda ne zaslužim še več. Morate vedeti, da igralci ponavadi ne izbiramo vlog, ampak smo za njih izbrani. Veliko okoliščin se mora poklopiti. Tudi take, na katere kvaliteta igre nima vpliva. 

V letošnji gledališki sezoni ste imeli že eno premiero, in sicer predstavo Nova rasa. Kako je potekal študij? Koliko ste imeli pri ustvarjanju lika proste roke?

Študij je bil zaradi epidemije in narave gledališkega dela dvakrat prekinjen, premiera pa prestavljena. Vseeno nam je uspelo septembra predstavo pripeljati do konca, odzivi nanjo pa so več kot prijetni. Nova rasa je nastala kot bizaren vpogled v čas, ki naj bi minil, a se vse bolj dozdeva, da smo vsaj z eno nogo še vedno v njem. Čas kruha in iger, kjer je intelektualno delo razvrednoteno. Veljajo ideali banaliziranja in negativne selekcije, pod pretvezo, da ustvarjamo novi, boljši svet. V predstavi igram služabnika Marcela, ki se znajde v leglu homofobnih psihopatov, delu Hitlerjevega bunkerja, ki poskušajo z masakriranjem ljudi, rezanjem njihovih rok in nog, iz nabranih delov zašiti novega človeka, prototip utelešene popolnosti. Gre za preplet črnega humorja in tragike. Mislim, da sem igralec, ki pri režiserjih vedno naleti na posluh, zato imam pri kreiranju vlog večinoma proste roke. Je pa igralski izraz vedno vezan na sam koncept predstave. Z režiserjem Matjažem Zupančičem sva dobro sodelovala in prepričan sem, da se to na odru tudi vidi.

Ste uspeli imeti kakšno ponovitev predstave, preden so se zaprla vrata gledališča? 

Da, imeli smo pet ponovitev, potem pa je gledališče zaradi drugega vala epidemije moralo zapreti svoja vrata.

Kako bi opisali trenutno stanje v slovenski kulturi?

Slabo. Pa ne samo zaradi trenutnega političnega discipliniranja svobodne misli, agresivnega kadrovanja v kulturnih institucijah in nepotizma, kar je vredno vsakega zgražanja, ampak predvsem zato, ker je kulturna politika države na psu že vsaj trideset let. Državniški vrhovi so se v preteklosti znali z njo dejansko identificirati samo ob prevzemu oblasti in spremembi političnega sistema, torej z osamosvojitvijo. Od takrat dalje pa vizije ni in ni na spregled. Priča smo bili kvečjemu redkim entuziastom, ki so problematiko reševali sporadično in glede na velikost požara, medtem ko je večina svojo kulturno politiko razumela kot način ustaljenega čakanja na nove volitve.

Kaj najbolj pogrešate v tem obdobju, karanteni?

Pogrešam primerno komuniciranje in vodenje političnega razreda proti državljanom, v trenutku, ko nam je epidemiološka slika spolzela iz rok. Pogrešam dejstvo, da nekateri posamezniki še vedno namerno kršijo zapovedi za izboljšanje te epidemiološke slike z neupoštevanjem nošenja mask in premajhno higieno rok. Pogrešam zrelost družbe, pravzaprav, v teh težkih časih. Vse bolj se zdi, da bom to pogrešal še nekaj časa.

Ste v karanteni našli tudi kaj pozitivnega? S čim se kratkočasite?

Sem bolj zapečkarske sorte, tako da mi karantena v psihofizičnem smislu ne dela preglavic. Rad sem doma. Berem in gledam filme. Je pa čas izolacije pokazal, da me zanima tudi pisanje. Poezije še posebej. Kaj več povem, ko bo izdana.

Vaš sin hodi že v šolo. Mu šolanje na daljavo predstavlja težavo ali ste našli nek način, ki vam ustreza?

Ja, sin se trenutno šola na daljavo. Sam nima posebnih težav, ne bi pa rekel, da mu to pretirano ustreza. Socializacija in poučevanje, kjer je osebni stik zelo pomemben, imata za osnovnošolca svoj smisel. Upam, da se bo lahko čim prej vrnil v klopi. Sicer pa se nisem prelevil v učitelja. Nekako so se stvari, na srečo, znosno unesle.

Pred petimi leti vas je zamikala tudi politika. Zakaj ste se odločili za ta korak?

V politiko sem bil povabljen. Verjetno zato, ker so moja stališča načeloma znana, niti nimam težav polemzirati z drugimi. Verjel sem, da lahko s svojim doprinosom pripomorem k izboljšanju različnih družbenih vzorcev.

Kakšne so ugotovitve pet let pozneje? Se da kaj spremeniti?

Seveda se da. So pa vzvodi moči, ki jasneje in hitreje krojijo naša življenja, predvsem v izvršni oblasti, na ministrstvih. Zakonodajna veja, katere del sem bil sam, je predvsem bolj dolgoročno naravnana. Vsaj taka so moja opažanja. Spremembe so torej odvisne od položaja in struktur, ki vodijo določeno politiko. Sam sem pogrešal predvsem hitrejšo odzivnost na probleme in bil presenečen nad dejstvom, da koalicija ne vlada skupaj, ampak da si oblast deli. To je pomembna razlika.

Kaj imata skupnega umetnost in politika?

Tako politika kot umetnost želita spremeniti družbo na bolje. Umetnost to počne nevsiljivo, vsak si lahko sam izbere kako jo bo užival in se navdihoval. Na drugi strani pa smo s politiko vsakodnevno soočeni. Tudi takrat, kadar nam to ne ustreza ali celo tako, da se nam vsiljuje z idejami in rešitvami, ki nam niso po meri. Če je politika modra, potem teži h konsenzu, hkrati pa ohranja osnovne postulate človekovih pravic in svoboščin. Če modra ni, potem imamo to, kar se nam dogaja danes -  ogorčeno in globoko polarizirano javnost, ki se je vse težje sposobna usesti za isto mizo.

Naslednje leto vas čakajo pomembne prelomnice. Vi boste dopolnili 40 let, vaša žena, igralka, Polona Juh bo praznovala abrahama, vajin sin Bela pa 10 let. Ste že razmišljali, kako boste proslavili?

Nismo toliko tradicionalisti, da bi veliko dali na jubilej. Zmenili pa smo se, da bomo konec korone, če bo možno, vsekakor praznovali s kakšnim potovanjem na tuje. Toliko sveta je še za videti.

Kako gledate na praznovanja (bolj kot na obveznost ali odlično priložnost za snidenje s sorodniki)?

Sam imam raje druženja, ki se zgodijo bolj spontano, najraje v čim manjših skupinah. Je intimnejše. Čeprav se po drugi strani tudi sladkanja z rojstnodnevno torto v širšem krogu ne bi branil. Odvisno od razpoloženja. Sem pa po naravi oseba, ki se mora za druženje v večji množici vnaprej pripraviti.

Radi kupujete darila za svoje najdražje ali vam to predstavlja breme? 

Ja, rad kupujem darila za najdražje. In se tudi zelo potrudim. Sploh pri Poloni. Nekaj erotičnega je v tem.

Kako boste preživeli prihajajoče decembrske praznike?

Verjetno doma. Bodo pa to prvi prazniki, ko bodo gledališča delala, vsaj tako kaže, omejeno. To pomeni, da bo več večerov ostalo za najožjo družino.

Imate kakšno tradicijo pri postavljanju novoletne smrečice?

Mora biti prava, plastika ne pride v poštev.