'Šele pred koncem serije Ja, Chef! sva se zavedala, kako je naporno'

Ste opazili, da se pod režijo ene naših najbolj priljubljenih serij podpisujeta dva režiserja? Celo to, da je vsak podpisan pod svojo epizodo serije Ja, Chef!? Verjetno ne, a dejstvo je, da sta režijsko taktirko sinhrono vrtela Marko Naberšnik in Igor Gajič. Snemanje je bilo intenzivno, naporno, a zabavno, pred začetkom pa je bilo veliko dvomov. "Imel sem to srečo, da sem se šele pred koncem zavedal, kako naporno je to. Vprašal sem se, kako smo toliko časa zdržali na takšnem tempu. Če bi le enkrat pomislil, kako je težko, ne vem, če bi lahko posnel več kot 10 epizod," je povedal Igor.

Posebnost serij je, da jih snema več režiserjev hkrati. Kot sta pred pogovorom zaupala sogovornika, je to v tujini stalna praksa, saj enostavno fizično ni mogoče, da bi nekdo posnel serijo s toliko sezonami in epizodami popolnoma sam. Enak proces je bil tudi pri seriji Ja, Chef! "Večino stvari sta skupaj režirala, a je imel vsak svoje epizode, je bil pa dan zelo mešan. Zelo sva delala tandemsko, po principu letečih menjav kot pri hokeju," je slikovito opisal Marko. "Določila sva si vsak svojo epizodo. Recimo Marko je bil odgovoren za prvo, jaz za tretjo, četrto. Vsak je moral poskrbeti za to, da je bila njegova epizoda takšna, kot je morala biti na koncu. So pa v vseh mojih epizodah Markove scene in moje scene v Markovih. Zelo podobno sva čutila zgodbo, gledalec nikoli ne bo ugotovil, kdo je snemal kaj," je zaupal Igor, Marko pa je dodal: "Midva natančno veva, kdo je kaj naredil v zakulisju. To so ti majhni bonbončki."

Marsikdo si ne predstavlja, da je snemanje serije pravzaprav izjemno naporen proces, še posebej pomembna pa je dobra vizualizacija v glavah režiserjev. Snemanje prizorov namreč nikoli ne gre po vrsti, kot jih vidimo v seriji. "V eni fazi smo snemali 40 epizod hkrati. To pomeni, da smo snemali del iz 40. epizode, naslednji prizor, ki se zgodi v istem prostoru, pa je iz druge epizode. Recimo Ljubo odpre vrata in gre ven, prizor v jedilnici pa se snema čez pet mesecev, to pomeni, da on še enkrat stopi ven. Kakšen igralec je vmes dobil kakšen kilogram," se je pošalil Igor. Marko je obenem razkril, da je tajnica režije čisto vsak prizor fotografirala, da so imeli shranjeno, kako so bili igralci oblečeni in kako je bila postavljena scena. "To čez tri mesece pozabiš, a je zelo pomembno za kontinuiteto," je dodal Naberšnik.

Režiser je neke vrste koreograf, ki mora imeti dobro prostorsko predstavo in vizualizacijo celotne serije. Brez dobrih tlorisov, ki jih je z natančnimi puščicami, izračunanimi koti in možnimi premiki prispeval Igor, ne bi šlo. "Brez tlorisov ni šanse. V enem dnevu smo posneli okoli 20 do 25 prizorov in to pomeni, da se prizor spreminja na pol ure," je delo režiserja orisal Marko. Snemanje v studiu je sicer veliko bolj prilagodljivo kot snemanje na prostem, a je režiserjema prav tako ostalo v lepem spominu."Kamorkoli grem, najdem prostor, kjer smo nekaj snemali. Kamorkoli v Ljubljani grem, to vidim in se spomnim, o, tukaj smo pa snemali to," se je zasmejal Igor. "Res je, prečesali smo Ljubljano po dolgem in počez v dobrem pomenu besede. Ga ni kotička, kjer ne bi karkoli snemali," pa je dodal Marko.

Kakšen spomin sta dobila ob koncu snemanja serije, kdo vse je zaslužen za uspešno delo režiserja, katera epizoda jima je še posebej ostala v spominu in zakaj? Kaj se dogaja v glavah Marka in Igorja, ko načrtujeta snemanje ter kaj se zgodi, če eden od njiju zboli? Sta pričakovala takšen uspeh serije in ali bi jima bilo žal, če pri projektu ne bi sodelovala? Vse to sta zaupala v zgornjem pogovoru.