Domača scena

Slovenka v New Yorku uresničuje svoje sanje

Ljubljana, 29. 01. 2020 06.50 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 10 min

Gaji Višnar je bila igra položena že v zibelko. Pred leti se je vpisala na ljubljanski AGRFT, a ni bila sprejeta. A to je ni ustavilo. Zadnjih deset let dela kot igralka v tujini. Gledališče je zanjo sveto, v vlogi Antigone v istoimenski predstavi pa se bo s tujo produkcijo predstavila tudi slovenskemu občinstvu.

Gaja Višnar si igralsko kariero gradi čez lužo.
Gaja Višnar si igralsko kariero gradi čez lužo. FOTO: osebni arhiv

Ime Gaja Višnar vam mogoče ne zveni domače, to pa zato, ker 30-letna igralka ustvarja čez lužo, kjer si je tudi izborila mesto na gledališkem zemljevidu. Igra ji je bila položena v zibko, saj sta tudi njena starša igralca. Gledališče je zanjo sveto in ji je od nekdaj pomenilo vse. Začetna načrtovana igralska pot ni šla gladko, a je to ni ustavilo. Kljub prvim zavrnitvam ni vrgla puške v koruzo in je vztrajala. Verjela je v svoje sanje, imela je jasen cilj in k temu je stremela.

V New York je prvič potovala leta 2010, dokončno pa se je tja preselila na začetku leta 2015, kjer še vedno živi. Z Gajo smo se pogovarjali en teden pred svetovne premiero mednarodne predstave Antigona – Outer Gaea Company, ki bo uprizorjena na velikem odru MGL.

Gaja Višnar
Gaja Višnar FOTO: osebni arhiv

Delo Antigona je vsem dobro znano. V čem se ta razlikuje od tiste klasične?

Naša Antigona se pravzaprav konča, kjer se originalna začne. Kar dobro deluje prav zato, ker izvirno zgodbo o konfliktu pokopa bratov vsi dobro poznamo. Tako se lahko ukvarjamo z vprašanjem, kje se je to neustavljivo kolesje začelo in kaj bi lahko naredili drugače, da se to ne bi zgodilo. Usoda vseh likov ostane ista kot v Sofoklejevi drami. Se pa poraja več vprašanj o moči človeka, motivih posameznika, vlogi žensk ipd.

Priredba je postavljena v oblegano Sarajevo leta 1993, kjer je šlo pravzaprav za bratomorstvo – kdor si je bil dan pred tem še prijatelj, je nenadoma postal sovražnik. Brat proti bratu. Bog/zakoni človečnosti tudi v našem delu stojijo nasproti odločitvam ljudi na vodilnih položajih. Vloga ženske je še vedno podrejena, vojno vodijo moški, žensk nihče nič ne vpraša. Vendar pa prav me predstavljamo zakone narave in ljubezni, ki bi lahko uravnovesili agresijo moških. Ukvarjamo se z vprašanji, kaj bi v vojni situaciji naredila ženska v vodilni vlogi. Ali bi lahko konfliktno situacijo rešili brez nasilja in kako.

Slovenske barve v predstavi predstavljaš skupaj z režiserko Sanjo Gregorčič. Kako se je začelo sodelovanja med vama?

S Sanjo sva leta nazaj skupaj igrali v Šentjakobskem gledališču v predstavi Bog Woodyja Allena v režiji Gašperja Tiča. Potem sva obe odšli študirat na različni obali ZDA – jaz v New York, ona v Los Angeles. Dolgo se nisva videli, čeprav sva ves čas vedeli za delo druge in si sledili preko socialnih omrežij. Ko je Sanja soustanovila neodvisno gledališče Outer Gaea, so prišli na gostovanje v New York, kjer smo se povezali in začeli sodelovati. Vedno mi je bilo v interesu ustvarjati na mednarodnem področju in ves čas sem vzdrževala stike z umetniškimi kolegi iz Slovenije in Evrope, tako da se je ta koprodukcija zgodila zelo spontano.

Koga igraš v predstavi?

Igram Antigono, eno mojih najljubših vlog. Je pogumna, prizemljena, resnicoljubna, vztrajna, direktna. "No bullshit". Je resna, veliko nosi na svojih ramenih. Iz socialnih situacij se rada izloči, ne ukvarja se s poljudnimi stvarmi – ima vizijo in višje cilje. Je tudi ponosna in trmasta, kar nazadnje tudi dopolni njeno usodo. Ima močan občutek za pravičnost, za kar je pripravljena umreti. Antigona ljubi, kar je v vojnem okolju šibkost. Velik del predstave poskuša biti močna in z razumom obvlada svoja čustva. Na koncu se to obrne in srce prevlada. Z odločitvami, ki bi jih morala sprejeti za obstanek, ne bi mogla živeti.

Slovensko igralko lahko v vlogi Antigone vidite 6. februarja na Velikem odru MGL.
Slovensko igralko lahko v vlogi Antigone vidite 6. februarja na Velikem odru MGL. FOTO: osebni arhiv

Sta si z likom v čem podobna?

Mislim, da sva si v veliko pogledih zelo podobni. Tudi sama bom vedno izbrala ljubezen in resnico pred materialnimi stvarmi ali družbenim vzponom. Družina me že od malega kliče "la bocca della verità" – usta resnice (kot slavni kip v Rimu), ker sem vedno rekla bobu bob in direktno povedala stvari, ki so jih ljudje morda poskušali prikriti. Imam močan občutek pravičnosti, tudi za kariero nikoli nisem bila pripravljena storiti česa, kar se mi ni zdelo prav. Prepričana sem, da če delaš srčno in nepreračunljivo, se ti to slej kot prej izide v prid. Sem pogumna in vztrajna, vedno se postavim na stran šibkejšega.

Tuja produkcija se od domače razlikuje v načinu dela.
Tuja produkcija se od domače razlikuje v načinu dela. FOTO: osebni arhiv

Predstava je v angleškem jeziku. Ali to zate pomeni več dela, ker ne govoriš v materinem jeziku?

Ne, ravno obratno. V predstavi naj bi vsi imeli svoj avtentični naglas (ker je vsak igralec iz druge države). Jaz pa sem že toliko časa v tujini in se trudila izgubiti svoj slovenski naglas, da zdaj zvenim preveč ameriško. Tako da moram aktivno delati na slovenskem naglasu. Če bi šlo za predstavo v slovenskem jeziku, bi mi bilo lažje. Na splošno je za mano ogromno angleško govorečih projektov, tako da mi izražanje v angleškem jeziku ne predstavlja ovire ali več dela. Pogosto pa besedilo med pripravami še vedno predelujem tudi v materinem jeziku, da najdem več nians in osebnih povezav.

V čem se tuja produkcija razlikuje od domače?

Razlikuje se v načinu dela. Za projekte je manj časa kot pri nas, igralec mora priti na vaje pripravljen, z naučenim besedilom in razdelanim karakterjem. Dela se skoncentrirano, z malo odmori. Igralci se med sabo navadno ne poznajo od prej, so tam izključno za ta projekt, osredotočeni na delo. Manj je druženja in osebnega odnosa med igralci. Sodelujoči so pogosto tudi v več projektih hkrati, imajo po vajah ali naslednje jutro še kakšno snemanje ali pa živijo daleč, tako da se po vajah ne zadržujejo.

V tem projektu se je ustvarila čudovita energija, smo praktično gledališka družina. Imam občutek, da s soigralci sodelujem že dolgo. To je dragoceno, ker v tujini pogosto nimamo dovolj časa, da bi se med ekipo prepletle tesne vezi. Tako da gre za zelo unikatno produkcijo. Med procesom dela smo skupaj tudi bivali in kuhali, tako da smo delovali nekako po modelu Stanislavskega, ki se je s svojo gledališko skupino rad umaknil na deželo in tam ustvarjal med vsakodnevnimi opravili in pridelovanjem hrane.

Življenje v tujini ima tako prednosti kot slabosti.
Življenje v tujini ima tako prednosti kot slabosti. FOTO: osebni arhiv

Koliko let že ustvarjaš v tujini?

Že več kot 10 let sem pretežno v tujini. Že pred prvim odhodom v ZDA sem v okviru Društva Taka Tuka sodelovala z gledališčniki iz različnih koncev Evrope, pa tudi Kitajske, Afrike, Mehike, Grčije in Tajske. Tako da sem potovala po vseh teh eksotičnih državah in se srečevala z različnimi igralskimi tehnikami in kulturnimi pristopi h gledališču. V New York sem prvič potovala leta 2010 in od takrat vsako leto v ZDA preživela od tri mesece do pol leta. Dokončno sem se v New York preselila v začetku leta 2015, kjer še vedno živim.

Kako si se navadila na življenje v tujini?

Navajanje na življenje v tujini je imelo zame zanimiv tok – od prvega trenutka sem se v New Yorku počutila kot doma, zato sem se tudi odločila, da se preselim. Šele ko sem se dokončno preselila, sem se v mnogih pogledih srečala s "kruto resničnostjo" in domotožjem. Drugače je, ko nisi tam samo začasno. V tem, srednjem obdobju, sem se tam počutila najbolj kot tujko, in bila je preizkušnja, ali bom v New Yorku ostala. Ko sem premostila prvih par let in začetek profesionalne poti, sem New York sprejela kot svoj drugi (začasni) dom, ki pa ga še zdaleč ne idealiziram. Moje življenje v tujini je kakor vsako življenje vznemirljivo in pogosto zahtevno, z vsakodnevnimi tegobami in radostmi in realnostjo tega, da sem priseljenka.

Življenje v tujini ima zagotovo prednosti in slabosti. Kaj bi izpostavila?

Prednosti so širina in navdih, ki ti ju ves čas nudi okolje. Ogromno se ustvarja, talent prihaja iz celega sveta, mesto te ves čas žene naprej, da se razvijaš in delaš na sebi. V New Yorku imaš občutek, da si ves čas del nečesa velikega, da ustvarjaš na veliki platformi sveta, se ukvarjaš s pomembnimi svetovnimi temami, ustvarjaš nove forme, živiš. Govorim seveda o New Yorku, ki je kategorija zase. Manjše države in mesta po Ameriki so precej primerljiva s Slovenijo.

Slabosti mesta so slabša kakovost življenja, deloholizem, pri mojem poklicu je še velika mera negotovosti. Delam po projektih, zato nikoli ne vem, kdaj bo prišla naslednja priložnost za delo. Do zdaj sem bila vedno kje angažirana. Nimam pa časa zaspati na lovorikah, ves čas delam, treniram, hodim na avdicije, se mrežim in iščem nove priložnosti.

Že od nekdaj je vedela, da želi postati igralka.
Že od nekdaj je vedela, da želi postati igralka. FOTO: osebni arhiv

Si imela v Ameriki možnost delati s kakšno veliko zvezdo?

Gibljem se v igralskih krogih, tako da sem na raznih premierah mimogrede spoznala veliko znanih. Kakšno več sem rekla z Johnom Lithgowom, Joshuo Jacksonom, Blythe Danner, Vanesso Redgrave. Hugh Jackman, Matthew Lillard in Lea Salonga so imeli med drugimi seminar pri nas na šoli, učila me je tudi Joanna Gleason (bolj poznana z Broadwaya). V okviru NYWIFT (New York Women in Film and TV) sem se srečala s Sarah Jessico Parker in Cyntio Nixon. Ala Pacina sem srečala že med študijem, kasneje sem sodelovala z Actors Studiem, kjer sem ga pogosto srečevala, kot tudi Ellen Burstyn, Estelle Parsons in Aleca Baldwina – vsi so skromni in prijetni, Baldwin ženskam vedno po gentlemansko pridrži vrata in jih spusti naprej. Eno od najbolj meni dragih srečanj je bila Julie Andrews, s katero sem preživela res prijeten večer na premieri predstave njenega sina. Je preprosta, obnašala se je, kot da bi se od nekdaj poznali. Nazadnje sem v projektu sodelovala s Caroline Aaron, ki je v ZDA znana iz serije The Marvelous Mrs. Maisel.

V Ameriki si pri enem projektu sodelovala tudi z Zalo Đurić Ribič. Kakšna je bila ta izkušnja?

Ta izkušnja je bila zelo dragocena. Nisva bili cimri, sva si pa tako zelo blizu, se navdihujeva, osrečujeva, podpirava in ceniva kot umetnici. Ustvarjati s tako osebo je navdihujoče in izpopolnjujoče. Tekom celotnega procesa sva se nekako zavedali edinstvenosti teh trenutkov – dve mladi slovenski umetnici v New Yorku pogumno na svetovni oder postavljata premiero originalnega dela, ustvarjata neodvisno gledališče. Seveda je bilo delo tudi zahtevno, ampak v celotnem procesu je prevladovala najina srčnost in ljubezen do ustvarjanja – kar je očitno sevalo daleč na okoli, ker je bila predstava zelo dobro obiskana.

Prihajaš iz igralske družine. Si že od nekdaj vedela, da boš igralka?

Sem. Rada omenim, da sem bila na gledališkem odru še pred rojstvom, ko je moja mama še dolgo v nosečnost skupaj z očetom igrala v Čarovniku iz Oza v Prešernovem gledališču Kranj, kjer je bil oče potem tudi zaposlen do upokojitve. Doma sem imela lutkovno gledališče, z mamo sva ves čas uprizarjali različne zgodbe. Zaljubljena v gledališko energijo sem hodila gledat vse gledališke predstave. Zame je bilo gledališče sveto kot cerkev. Nekako mi je bilo položeno v zibko. Gledališče mi je od nekdaj pomenilo vse. "Deske, ki pomenijo življenje."

Na AGRFT nisi bila sprejeta in te to ni ustavilo. Kaj te je motiviralo, da ne obupaš?

Včasih sem se še sama spraševala, kaj me žene. Ampak ob vsakem težkem trenutku, ko bi morda lahko obupala, sem iz okolja dobila neko pomembno potrditev, kar mi je dalo zagon za naprej. Imela sem ljudi, ki so verjeli vame, brez tega ne bi šlo. Hkrati s tem pa sem tudi sama z dušo in telesom čutila, da je moja pot igra. Na vprašanje, zakaj hočem biti igralka, sem odgovarjala, da to preprosto sem. Sem pogumna, vztrajna in dovolj nora, da me porazi niso ustavili. Večji pomen sem pripisovala potrditvam kot zavrnitvam. Vedno sem si pa tudi želela ustvarjati. Tako da nisem posedala doma in sanjarila o Hollywoodu, ampak sem aktivno postopala, hodila na izobraževanja, se povezovala z ljudmi in tako našla priložnost za igro. Ustvarjala sem po svoje in tako začela tudi producirati. Ni mi šlo zlahka, ampak ovire, ki sem jih morala premostiti, so me naredile toliko bolj bogato osebo in ustvarjalko, ki ve, za kaj se bori, kje je njeno mesto v svetu in kaj si želi povedati.

Kaj te poleg igre še zanima?

Zanima me vse, povezano s človeško naravo. Umetnost, glasba, psihologija. Rada hodim v muzeje, gledam filme. Rada fotografiram. Uživam v sprehodih s kužkom, ki ga v New Yorku najbolj pogrešam. Sem morska deklica, rada sem v vodi, se potapljam, vozim s čolnom. Želim si, da bi imela več časa za branje knjig. Rada imam naravo, v New Yorku jo pogrešam. Zanimajo pa me tudi pereče svetovne teme, kot so varstvo okolja in dogajanje v družbi. Zdi se mi pomembno, da o njih govorimo, in te teme rada raziskujem z vidika motivov človeka in jih izražam preko svojih igralskih projektov.

KOMENTARJI (12)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

el capitano
29. 01. 2020 11.35
+1
Ven kako je lepo odit iz te polcivilizirane vukojebine ,kje kmetauzeraj kruki cele dneve...Pa fovsija jih razganja ,ko osvežujejo, za tistimi šanki...
el capitano
29. 01. 2020 11.26
+4
Srečno punca..
BroNo1
29. 01. 2020 10.49
+4
Ja glej, pri nas se morš prav pusat, da te sprejmejo. Pa v komisijo more bit vsaj dalnji sorodnik-tudi igralec al pa oče- igralec tistega, ki nastopa pred komisijo?!
BroNo1
29. 01. 2020 10.49
+1
Rožice cvetijo
29. 01. 2020 10.10
+7
Uspešno še naprej.
krnekilojz
29. 01. 2020 10.08
-5
In kaj nas briga za americanko? Kok ste dobili, da jo sedaj omenjate? Čemu koristi ta reklama? Sem vesel za njo, da ji je uspelo ampak do sedaj ni rabila vaše reklame zakaj jo rabi sedaj?
akize
29. 01. 2020 09.40
-1
Kdo sploh je to in koga briga ta samopromocija?
Komendator
29. 01. 2020 09.08
+5
Koliko pa stane takšen članek o neznanki? Sprašujem za prijatelja.....
BeGood
29. 01. 2020 08.12
+87
Bravo, punca. Sprašujem se, komu so pisani na kožo sprejemni izpiti na AGRFTV, da onemogočajo študij nekomu, ki za ta poklic živi že od mladih nog, sistem pa ga onemogoči namesto, da bi ga spodbujal.
janezpodre
29. 01. 2020 08.42
+17
Oprosti, AGRFT nam je izobrazil premijerja Serpentinška in permanentnega dolgolasega partizana in pozneje konzula Gogalo, ki sta naredila ogromno za prepoznavnost Slovenije od Celovca do Trsta.Če bi se Brando slučajno rodil v Dupleku, bi AGRFT iz njega naredila Kanglerja, kaj si lahko pošten človk sploh še želi.
KaPi
29. 01. 2020 09.03
-2
"JohnDoe"
29. 01. 2020 08.01
+58
Čestitam! Kar tako naprej!

Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Omogoči uporabo piškotkov za ogled video vsebin, za boljše delovanje in napredno oglaševanje in si ob pregledu vsebin zagotovi optimalno uporabniško izkušnjo. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.