Aleš Valič, slovenski igralec, ki ga lahko trenutno spremljamo tudi v Najinih mostovih, je povedal, da je bil nad učenjem tako navdušen, da se je v šolo vpisal že pri šestih, in ne sedmih letih. Kako mu je to uspelo? Kot se je izrazil sam, s "teženjem staršem". A očitno se je obrestovalo, saj se je Alešu s tem izpolnila velika želja po učenju. "Mali Aleš je bil strašno radoveden otrok. Pri petih letih in pol je nekje slišal, da se da izjemoma vpisati v osnovno šolo tudi pri šestih letih, ne šele pri sedmih, kot je bilo določeno. In potem je težil in težil staršem, da so v šoli spraševali, če se bo lahko vpisal. In po pogovorih z učiteljico (nekakšen ustni test) sem dobil zeleno luč! Presrečen! Tako je bil prvi šolski dan zame izpolnitev velike želje po učenju," je 65-letnik povedal za 24ur.com in dodal, da je bila pred leti šola verjetno prijaznejša do otrok in staršev, kot je danes: "Razlog, da je bilo tako, je najbrž tudi v tem, da med šolanjem in po njem ni prišlo do tako izrazitega tekmovanja, "prerivanja" za boljše izhodiščne pozicije v poklicnih karierah otrok. Do tekmovanja med starši v tako močno izraženem smislu, kot je to danes. Šola je imela tudi jasno in pomembno vlogo pri vzgoji otrok, česar se danes šola namenoma otepa."
'Vsak prvi dan je minil skoraj slovesno'
Prav tako pa je bila nad šolo, vsaj nad prvimi dnevi, navdušena voditeljica POP In-a Ota Širca Roš. V spomin so se ji vtisnili novi, sveže zaviti zvezki, nova peresnica in torba, ki jo je dobila iz Avstrije, in tudi druženje po končanem prvem dnevu, ki je kasneje postalo tradicionalno: "Še vedno se spomnim vonja po novih knjigah, po šelestenju papirja, v katere smo jih zavijali, pa občutka, ko sem skrbno že stotič prelagala barvice, šestilo, ravnila, radirke ... po novi trinadstropni peresnici, ki smo jo kupili v Avstriji. Na nalepke na zvezkih mi je oči vedno lično napisal ime, priimek in razred, vse sem z veliko mero spoštljivosti zložila v prav tako novo šolsko iz Avstrije. Vsak prvi šolski dan, pa je vedno minil skorajda slavnostno, po pouku smo družba prijateljic (še vedno smo dobre prijateljice) in njihove mame tradicionalno odšle na pico v takrat najbolj 'kulsko' ljubljansko picerijo, potem pa na mini golf v Tivoli. Lepi časi."
'Ni dolgo, kar sem bila sama otrok'
Septembra 1985 je sedemletna Tanja Postružnik Koren prvič vkorakala v osnovno šolo in sedla v šolsko klop. In zdi se, da so spomini iz osnovne šole za voditeljico šova Ljubezen po domače še tako sveži, da jo je spomin na ta dan odpeljal k vonjavam, okusom in k miselnemu potepu po šolskih hodnikih: "Spomnim se, da smo v mojih časih za prvi šolski dan dobili rutke, mislim, da ne le rumenih za varno hojo skozi prometne ulice in prečkanje cest, temveč tudi rdeče, pionirske. Opravili smo pionirsko prisego, da se bomo pridno učili in postali dobri ljudje. Spomnim se lepih, pisanih papirnatih prtičkov (prtičke sem namreč zbirala), ki smo jih dobili ob slastnem pecivu, ki so ga pripravile šolske kuharice. Spomnim se vonjav te šole – zatohlost prostorov, polnih knjig, plakatov in druge šolske opreme se je mešala z vonjem mladosti in vonjem, ki je prihajal iz kuhinje, telovadnica je imela svoj vonj, malo več adrenalina in uporništva se je tam sproščalo," je za 24ur.com nostalgično povedala nasmejana plavolaska in z opravičilom dodala, da jo je ravnatelj njene osnovne šole v Velenju, gospod Toplak kot deklico spominjal na Gargamela iz Smrkcev: "A samo navzven, zato je že nekaj generacij pred nami dobil takšen vzdevek. A tako je tudi danes. Otroci so, tako kot smo bili mi, prav tako radovedni in prav tako si želijo, da bi jih odrasli razumeli. Zato vedno pomislim, ni dolgo tega, kar sem bila sama otrok, in nikoli ne pozabim, kako je biti otrok, kako je odraščati in kako pomembno je, da starši in šola stojimo skupaj z otrokom na trdnih in varnih tleh."
Tanja, ki je na današnji dan enega od sinov pospremila v prvi razred, dodaja, da se ji zdi, da je šola danes enaka oziroma podobna kot nekoč, da pa se je spremenil svet zunaj šole: "Spremenile so se vrednote. Premalo je ponižnosti in preveč oholosti, zato se ne želimo zavedati, kako dober, dostopen in pravičen sistem izobraževanja pravzaprav imamo."
'Zdi se mi, da sem kot zlata ribica'
Marjetka Vovk, glasbenica in sodnica šova Slovenija ima talent, pa je iskreno povedala, da ima zelo slab spomin in da se prvega šolskega dne sploh ne spomni: "Včasih se mi zdi, da imam spomin zlate ribice, ker se svojega otroštva zelo malo spominjam. Edino, kar se spomnim iz osnovne šole, je, da sem bila vedno predsednica razreda. To je pa tudi vse." (smeh) Dodaja, da se ji šolanje nekoč in danes ne zdi dosti drugačno in da njena sinova z velikim veseljem obiskujeta pouk ter da se veselita učenja in druženja na šolskih hodnikih.
KOMENTARJI (37)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.