Janez Klasinc se je rodil leta 1929 v Ljubljani in že med študijem na takratni Akademiji za igralsko umetnost oziroma današnji Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo sprejel angažma v Gledališču za slovensko Primorje v Kopru, kjer je bil istočasno igralec, režiser, scenograf in urednik gledališkega lista. Zatem je krajši čas deloval v Okrajnem gledališču na Ptuju, nato pa postal stalni član Drame SNG Maribor, ki ji je ostal zvest do upokojitve leta 1989. V tem času je ustvaril okoli 130 vlog.
Predstavnik najstarejše igralske generacije mariborske Drame in mož pokojne sopranistke Ondine Otte Klasinc je bil najbolj znan po monodrami Debele zgodbe Petra Fuleža Jura Kislingerja. Odigral jih je 130-krat. Sodeloval je s številnimi domačimi režiserji, kot so Mile Korun, Dušan Mlakar, Branko Gombač, Zvone Šedlbauer in Jože Babič.
Med njegovimi številčnimi vlogami so bile vloge od Shakespearovih iger Julij Cezar, Kralj Lear, Rihard II in Kakor vam drago, Šeligove Svatbe in Lepe Vide, Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski in Strička Vanje Čehova do Partljičevih komedij. Nastopal je tudi v opernih uprizoritvah, med drugim v Straussovem Netopirju in Leharjevi Veseli vdovi.
Kot še piše na spletnem portalu Sigledal, je bil razpoznaven po svoji humorni noti, ki jo je znal dodati mnogim vlogam. Med drugim je bil tudi organizator prvega srečanja slovenskih gledališč, Borštnikovega srečanja v Mariboru. Leta 1974 je prejel Borštnikovo nagrado za igro v vlogi Kadivca v Partljičevi komediji Ščuke pa ni.
Nastopil je tudi v filmu, med najbolj odmevnimi so bili Vdovstvo Karoline Žašler Matjaža Klopčiča, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine in Naš človek Jožeta Pogačnika.
