Adrijan Rustja se je rodil leta 1933 v Trstu v slovenski družini. Sprva je obiskoval italijansko šolo, po drugi svetovni vojni pa je šolanje nadaljeval na slovenski višji šoli. Bil je prvi Tržačan z diplomo ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Poleg tega je pri Glasbeni matici kot nadarjeni pianist študiral klavir.
V SSG Trst se je zaposlil leta 1960 in mu ostal zvest vse do upokojitve leta 1993. V gledališču je deloval predvsem kot režiser in igralec, začasno pa tudi kot urednik gledaliških listov in zbornikov, vodja gledaliških tečajev, programski in poslovni vodja.
Njegove prve igralske vloge segajo v 60. leta minulega stoletja. Čeprav se je leta 1993 uradno upokojil, gledališča ni zares zapustil. Tudi v poznejših letih je nastopal, režiral, mentoriral in sodeloval pri različnih kulturnih projektih.
Za svoje igralsko delo je prejel dve Borštnikovi nagradi. Leta 1981 je bil nagrajen za vlogo viteza Bledice v Shakespearovi komediji Kar hočete v produkciji SSG, leta 1997 pa za vlogo nonota in partizana Stanka Černigoja v predstavi Afrika ali Na svoji zemlji Borisa Kobala.
Leta 2005 je prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) Marija Vera za življenjsko delo.
Leta 2023 pa je prejel nagrado tantadruj za življenjsko delo. Žirija je v utemeljitvi med drugim zapisala, da je bil Rustja predvsem človek teatra, njegov ustvarjalni lok pa je impozantno presenetljiv ter da je s svojim večdesetletnim delom resnično dokazal, da se da enovito združiti primorski kulturni prostor in s tem slovenskega. "Umetnik je živ dokaz povezovanja, saj je nastopal in delal tako v Benečiji, na Goriškem, Tržaškem in Koprskem, presegal je ideološke in strankarske jezove, bil vse življenje predan gledališkemu artizmu, slovenski besedi in utrjevanju dostojanstva slovenskega človeka," je pisalo v utemeljitvi nagrade.
Pomemben del njegovega ustvarjanja je bil povezan z Radiem Trst A. Sodeloval je kot režiser, igralec, avtor besedil in priredb radijskih iger, bil pa je tudi član Radijskega odra. Sodeloval je tudi s Primorskim dnevnikom. Bil je tudi med ustanovitelji Beneškega gledališča v Špetru in Čedadu, kjer je več desetletij sooblikoval gledališko življenje slovenske skupnosti v Benečiji. Svoje prve korake v življenje in na odru je Rustja opisal v avtobiografski knjigi Rodil sem se v soboto.
Leta 2025 sta mu krovni organizaciji Slovencev v Italiji, Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO), ob slovenskem kulturnem prazniku podelili najvišje priznanje za življenjsko delo.
