Videoigre med sindromom polnoritnosti in kulturo preklica

Sprva eksploziven, eruptiven, epski – kupil si računalnik ali igralno konzolo, in že čez dve, tri leta je bilo na obzorju nekaj vidno, slišno in otipljivo boljšega. Nato še vedno zaletav, a že nadzorovan, saj je začelo iti za velike denarce. In naposled počasen, ziheraški, spotikajoč se sam obse.

Na prvo žogo se odgovor glasi: najprej 3D-grafika v prvi polovici devetdesetih, takoj nato svetovni splet, ki je prinesel komunikacijo in večigralstvo na daljavo. Če pa pogled nekoliko oddaljimo, ne gre več za zaporedje skokov, ampak za vedno daljša sosledja razvoja in napredka, ki so preprosto morala nastati, saj jih je definiral prejšnji korak.

Šlo je za prehod, ki ni definiral le dojemanja videoiger v novem kontekstu, ampak za spremembo življenjskega sloga in najbolj konkretno pretvorbo človeka, ki je videoigre odjemal priložnostno, v takšnega, ki jih je sprejel v jedro svoje biti.

Seveda. Tako pač je, ko sindrom polnoritnosti dodobra zagrabi.

Razvrednoti jih do te mere, da nikakor ne odtehta dostopnosti. Na mobilnikih je plaz smeti naravnost katastrofičen, vsaj za tiste, ki smo navajeni drugačnega odjemanja videoiger. Je pa res, da smetana bojda priplava na površje sama od sebe. Sam bi rekel, da se to zgodi tudi s čim drugim.

Istočasno smo bolj povezani in bolj oddaljeni. Idealno je, če znaš igranje na daljavo združiti s prijateljstvom, ki ima fizično komponento.

Ne nujno, kajti vmes so stali založniki. Vedno je nek filter – danes je to bolj kot ne samocenzura iz strahu pred kulturo preklica.

Popolnoma so se spremenili. Junaki starih videoiger bi danes, tako kot stari komiki, takoj obveljali za problematične, šovinistične in tako naprej. Tudi zato številni, na primer Duke Nukem, ne bodo deležni predelave, ker bi bili v tem svetu povsem izgubljeni.

Nekoč smo sanjali o prihodnosti kot o tehnološki meji, za katero se skriva vse polno čudes in nevarnosti. Zdaj bi bili veseli že, če preživimo in pri tem do kraja ne zasvinjamo planeta ali ga raztreščimo skupaj s sabo.

Za običajne zgodovinopisce je Game Boy le droben zaznamek v preteklosti popkulture, za z njim odraščajoče pa prva priložnost, da so količkaj kompleksne videoigre vzeli s sabo na vlak in plažo.

Uspeh Pokemonov je povezan z uspehom Game Boya – lov na simpatične žverce ne bi bil pol toliko zanimiv, če bi bili pri tem osamljeni in prikovani v dnevno sobo. Če smo jih jagali v družbi nekje zunaj, je bil občutek povsem drugačen.

Za Slovenca bolj majhno, saj smo od nekdaj računalniška država. Za Japonce in Američane pa že bolj, saj je bil nekakšen vmesni korak med PlayStationom, ki je 3D-grafiko množično pripeljal v dnevne sobe, in Xboxom, ki je večigralsko streljanje iz GoldenEya za enim zaslonom prenesel na splet.

Zato, ker je Sony znal "zrajcati" tedaj že bolj odrasle igralce s strojno močjo te konzole (Emotion Engine = CPU, procesorska enota PS2 op. a.) – in ker je naprava vsebovala DVD-pogon in je bila s tem najcenejši DVD-predvajalnik ravno v času, ko je ta filmski format doživel razmah. Tudi zaradi PS2.

Večno vprašanje. Tisti, ki se nad tem najbolj pritožujejo, običajno nimajo ravno dobrega pregleda nad področjem, saj je vsega dovolj za vse in za vsak okus. Je pa predelav kar dosti, kar ne bi smelo čuditi nikogar, ki ve, da videoigre na klasičen način, torej z nakupom polnega izdelka, odjemljejo praktično le še "starčki".

Ker sta medija intimno nezdružljiva. Film je neinteraktiven, videoigra je interaktivna. Roko na srce, me čudi, da sta se sploh sparila, in to kar privlačno.

Čarobna beseda je priročnost, sploh če nisi zagret igralec. Naložiš si nekaj na telefon, igraš in to je to. Za take ljudi telefon zlahka nadomesti konzolo ali računalnik.

Razvpitost. Ker igrajo prijatelji, sosedje, vzorniki, vplivneži, bom pa še jaz. Mene to ne moti – moti me, da ljudje potem igrajo samo teh nekaj iger, drugih pa niti povohajo ne. Kot bi celo življenje poslušali tri glasbene albume ali videli tri filme.

GTA je hkrati zgodbena samotarska igra, večigralsko srečevališče (GTA online) za početje malopridnosti, kar pri otrocih itak vedno vžge, medij za frajarjenje, popkulturni fenomen in ogledalo ZDA. Tisti, ki serijo spremljamo od začetka, vemo, kdaj in kako se je razbilo.

Odlično, da ta segment obstaja in cveti. Očitno ustreza številnim, tudi kot morebitna rešitev finančnih težav. Zakaj pa ne? Moti me le, da je ta panoga medijsko pokrita na tako profan in beden način. Tisti TV-kanal, ki ga imamo v sklopu IPTV-ja, ni svojega imena vreden, in nasploh se s tem ukvarjajo predvsem ljudje, ki e-šport razumejo kot način za dosego lastne popularnosti. Vse je na prvo žogo, ne le FIFA.

Če mislijo na hitro obogateti, naj raje "guncajo afne" na TikToku in OnlyFans, čeprav je na obojem veliko resne konkurence. Pa tudi časa nimajo dosti, saj refleksi ne trajajo dolgo. Ampak ja, določenim bo uspelo, takšnim čestitam in jih pozdravljam.