'Kantavtor in pisatelj? Kot doktor Zoran in mister Predin!'

Romaneskni prvenec poznanega kantavtorja Zorana Predina se imenuje Mongolske pege, samega naslova pa avtor vnaprej noče razlagati, saj meni, da je vse to lepo razloženo v sami pripovedi in tako prepuščeno samemu bralcu, ki bo v njegovi knjigi, kot trdi urednik založbe Litera Orlando Uršič, odkril "dobrohotno odsevanje družbene realnosti". Dejstvo je, da se knjiga dogaja kakih petsto let v preteklosti, a vseeno v nekih niansah odseva obrise sedanjosti, kot tudi liki romana in njihove zgodbe, je prepričan Predin.

"V romanu opisujem usode ljudi, ki bi se v različnih stoletjih ali različnih režimih odvile popolnoma enako. Vsaka prava zgodba je ljubezenska zgodba. Tako je tudi pri meni, saj stojim za tezo, da se pri vsakem človeku, v njegovem času, rodi prava ljubezen, pravi človek. Nekateri se najdejo, nekateri se zgrešijo, nekateri se zapravijo, a vsak najde v svojem življenju tistega, ki mu je namenjen. Tudi pri svojih šestdesetih in nekaj vedno bolj verjamem v neko fatalno usodnost, da to obstaja. Iz knjige lahko razberete, da se, ko pride pravi čas za to, splača potruditi, ko govorimo o srcu in duši. Ko ti srce pove, da je nekdo pravi, takrat moraš narediti vse, da bosta skupaj. Ker če boš zapravil priložnost, bosta nesrečna dva. Oba sta odgovorna, drug za drugega. Namenoma se dotikam tudi nekih pojmov, ki se že od 16. stoletja niso spremenili. To so strahovi, takratni in današnji. Strah pred neznanim, pred tujim in drugačnim. Ti so ostali enaki. Govorim tudi o tem, kako se človek v največji nemoči obrne k bogu, k višjim silam, ko si sam ne zna več pomagati. Ta odnos se ni veliko spremenil. Tudi sam sem ateist, a ko sem na letalu, ki se deset kilometrov visoko začne tresti, se v trenutku spremenim v agnostika," je povedal Predin.

Pojasnil je tudi, da sta poezija in besedilo neke pesmi dva povsem različna pojma. "Poezija je popolnoma svobodna, medtem ko je besedilo neke pesmi ujetnik žanra, melodije, ritma in aranžmaja. Se pravi, da ima na voljo največ petdeset besed, s katerimi moraš povedati vse in zaokrožiti zadevo. V refrenih moraš zgoščeno, s šestimi, osmimi besedami povedati celotno sporočilo. Če se ti v besedilo prikrade še nekaj poetike oz. poezije, je to potem res dobro besedilo. Ki se lahko tudi brez glasbe prebere kot pesem. Kantavtor samega sebe ustvarja in poustvarja. Skozi nastope pa potem pred občinstvom sam sebe podoživlja in se prezentira. Za kantavtorja je nujno potrebna doza zdravega in pozitivnega narcisizma, recimo pol Pahorja, kaj več pa je že lahko nevarno," je razložil.

Predin je svoj čas delal tudi veliko filmske glasbe. "Na posnete sekvence sem polagal svojo glasbo, kar je izredno hvaležno delo. Ko imaš filmski prizor, ta takoj, ko mu dodaš glasbo, postane za vedno drugačen, saj vzbudi neka čustva, ki jih prej ni. Pripovedovanje zgodbe v filmu je razdeljeno po sekvencah, rezi med prizori pa so tisti, ki vlečejo stvari naprej. Knjiga se bere, kot bi gledal film. Na tak način smo skadrirali tudi teh šestnajst poglavij v knjigi," je poudaril.

Zaupal nam je še občutke ob pisanju. "Sebe kot pisatelja lahko neobremenjeno postaviš v vlogo pisca in pripovedovalca. Nad tekstom daješ, barvaš, zapletaš, rešuješ, brez narcisizma, brez želje po prepričevanju in dajanju sodb ali da bi propagiral kakšne ideologije ali novačil bralce, da podprejo tvoje ideje. Tega mi kot pisatelju absolutno ni treba početi. Lepo sem razmejil sebe kot kantavtorja in pisatelja. Kot doktor Zoran in mister Predin. Zdaj v teh stvareh uživam. Če sem bil štirideset let ujetnik besedil, sem zdaj zadnjih nekaj let kot ptiček na svobodi v pisateljevanju. Čeprav so mi pri pisanju kratkih zgodb nekateri dejali, da tako počasi govorim, da kratke zgodbe sploh ne morem napisati," se je malce samoironično pošalil. 

Od kod vedenje, zvedavost, da ste se odločili napisati roman?

Radovednost je glavno gonilo, ki te ohranja vitalnega in mladega. Če nehaš biti radoveden, okosteniš, zarjaviš. V življenju me zanima veliko različnih stvar, kot me je v glasbi zanimalo veliko različnih žanrov. Ena od teh zadev je literatura, to sem vzel kot izziv. Zakaj sem si za prvi roman izbral zgodovinsko okolje, se da razbrati iz njega samega. Ker povlečem neke podobnosti iz 16. stoletja z začetkom 21. stoletja, usode in strahovi so ostali enake. Kar pa je močna sila, ki bralca pritegne k branju.

Dejali ste, da se je knjiga pisala sama?

To pomeni, da se kot avtor in pisec sprostiš in se pustiš voditi zgodbi in junakom. Za nekoga, ki ni ustvarjalec, ki nima te izkušnje, je to morda nerazumljivo. A vsekakor se, pesniško rečeno, določeni deli zares napišejo sami.

Tudi vaš sin Andrej je že napisal par knjig, tudi za otroke, vi pišete za odrasle, kje je večja oz. kako velika je odgovornost do bralca?

Odgovornost je v vsakem primeru enaka, saj moraš najprej zadostiti svojim estetskim in moralnim kriterijem, preden se podpišeš pod svoje delo. Ko zadostiš sebi, veš, da ne boš mogel prizadeti nekoga drugega.  

Ali v romanu razkrivate več sebe kot v svojih pesmih?

V pesmih me je več. V romanu sem zbral značaje in nekatere like iz svojega življenja, recimo, da sem petdeset življenjskih likov in usod prelil v osem karakterjev, ki nastopajo v mojem romanu. Sestavljeni so iz lastnosti in življenjskih usod, ki sem jih s svojem življenju srečal, čeprav so popolnoma izmišljeni. Mene je v tem romanu morda zgolj deset odstotkov.

Za katere čute ali brbončice si želite, da jih knjiga vzdraži pri vseh, ki jo bodo prijeli v roke?

Zdi se mi, da bo vključena kar cela serija čutil. Nekajkrat se bodo nasmejali in najezili, morda bodo kako usodo obžalovali, a spoznali bodo veliko novega. Na koncu pa jim bom žal, da je knjige že konec, podobno kot se to dogaja pri dobrih filmih.

Kot ste dejali, so obvezna oprema pred branjem pižama, sendvič in liter vina?

Točno tako.