29. Liffe: Aga

Bolgarska naveza scenaristov Milka Lazarova (slednji se je podpisal tudi pod režijo) in Simeona Ventsislavova je "kriva" za bolgarsko-francosko-nemško koprodukcijo Aga, ki je umeščena na “konec sveta”. Vsaj tako si predstavljamo arktično pokrajino v tundri, pokrajine Jakutije, kjer vladajo led, sneg in mraz. In tako tam sredi ničesar, v jurti (nekakšen velik šotor), živi starejši par, Nanook (Mikhail Aprosimov) in žena Sedna (Feodosia Ivanova).

Skrbeti morata za preživetje, on vsakodnevno odhaja na lov, ona skrbi za njuno domovanje. Njuno samoto, ki jo zapolnita s pripovedovanjem zgodb in občasno zmoti prihod mladeniča iz bližnjega naselja. Nad njima visi "senca" družinskega nesporazuma, saj je njuna hčer Aga pred leti odšla od doma in ta zamera, predvsem zaradi tradicije, še ni pozabljena. A Nanook se odloči, ko Sedna umre, da izpolnji njeno poslednjo željo in poišče hčer.

Oba glavna igralca sta se izvrstno znašla v svojih vlogah, čeprav nimata veliko filmskih izkušenj, a sta oba tako prepričljivo enostavna in naravna, da je videti, kot da kamer sploh ni tam, da so skrite nekje v ozadju. Lazarov se je na ta način poklonil tradicionalnemu načinu življenja in kulturi, ki izginja in ki jo bomo verjetno kmalu lahko videvali le še v filmih in dokumentarcih. "Zgodba je preprosta in bi se lahko zugodila kjerkoli, to je zgodba o zadnji družini na Zemlji," pravi Lazarov.

Scenarist je na obisku v Ljubljani povedal, da je prvo verzijo scenarija napisal v nekaj dneh, nato pa so štiri mesece pilili podrobnosti. Film je posnet v Sibiriji, čeprav so najprej želeli snemati na Grenlandiji, nato pa tudi v Kanadi, a ti možnosti nista bili izvedljivi. Film je v teh ekstremnih vremenskih razmerah posnela bolgarska filmska ekipa v dobrem mesecu dni, stal pa je 1,5 milijona evrov. Fikcija z dokumentarističnim pridihom izjemno avtentično prikazuje podobe življenja na zamrznjenem in hladnem severu, pri -30 stopinjah Celzija.

Izjemna moč filma je v njegovi enostavnosti in prvinskosti, saj gre skorajda za dokumentarističen pristop. Življenje je težko, treba je vsak dan zagotoviti vodo, hrano in preživeti. Film, ki ne uporablja veliko besed, temveč govori s slikami narave in “glasbo” tišine in vetra, le v zaključku je slišati 5. Mahlerjevo simfonijo. Aga je eden od tistih filmov na Liffu, ki so avtentični, kot recimo tudi libanonski film Kafarnaum (režija Nadine Labaki), a v drugačnem smislu, tam nam iz kadra v kader razkriva bedo libanonskih slumov, a podobnost je poleg verističnega stila, tudi večni boj za preživetje, le v drugačnih razmerah.

Pester izbor festivalskih filmov si lahko ogledate tudi na VOYO.