29. Liffe: Panahijevi Trije obrazi

Iranskega režiserja Jafarja Panahija je oblsta leta 2010 poslala v zapor, nato pa so mu prepovedali ustvarjati filme, zaradi "propagande proti državnemu režimu" in mu tudi prepovedale, da bi zapustil državo naslednjih 20 let. Panahi tako ne more v tujino, a ga to ni ustavilo pri ustvarjanju. Leta 2015 je posnel film Taksi (prikazan tudi na Liffu), ki je tistega leta dobil nagrado zlati medved na Berlinalu. V tem filmu se Panahi kot taksist vozi po Teheranu in s kamero v avtu snema pogovore s potniki. Še vedno so mnogi v dvomu, ali je bila večina dogajanja pristna ali le vrhunsko režirana, saj je film ujel pravega duha dogajanja in kup zanimivih situacij.

V letošnjem filmu Trije obrazi, režiser in seveda eden glavnih igralcev, ostaja zvest filmu ceste, le da se "presede" v terenca in se iz mesta odpelje v gorsko podeželje in tudi tokrat je večina dogajanja postavljena v ali okolico avta. Film se začne z uvodno sekvenco, posneto na telefon, kjer mlado obupano (samomorilsko) dekle, pošlje svoje zadnje sporočilo.

Detektivski uvod, na podlagi katerega se (resnična) slavna igralka Behnaz Jafari in Panahi kot šofer in spremljevalec, odpravi v odkrivanje resnice in iskanje izginule mladenke (žive ali mrtve). Pot ju pelje v gorato podeželje, v pozabljeno deželo, kjer je v enem od številnih zaselkov dom mladega dekleta. Življenje je močno vezano na tradicijo, vraže in patriarharno vzgojo, Panahi pa vendarle največjo pozornost nameni ženskam in njihovi (podrejeni) vlogi in boju za pravice skozi tri različne generacije žensk. Na svoji raziskovalni poti srečujeta domačine, ki jima razkrivajo, kakšno je življenje in kaj je resnično pomembno v teh (pozabljenih) krajih, kar ju tudi pripelje do razpleta.

V primerjavi s Taksijem je to bolj miren film, kar malce meditiativen, ki pa tudi zabava v posameznih scenah na poti "odrešitve". V Taksiju je bil Jafari vseskozi prisoten, tukaj pa se kar malce umika iz fokusa dogajanja in "glavni oder" prepusti Jafarijevi. Ona je središče dogajanja, ob tem je nekaj uvodnih minut kamera prikovana na njen obraz, medtem ko se režiser prvič pojavi šele precej kasneje, v prvem kadru pa ga skorajda ni videti, ko se v večernem mraku pogovarja po telefonu.

Film je dobil nagrado za scenarij na letošnjem festivalu v Cannesu in še nekaj nagrad po drugih festivalih. Pester izbor festivalskih filmov si lahko ogledate tudi na VOYO.