30. Liffe: Jaz sem Frenk ali denar, slovenskih sorodstvenih vezi vladar?

Ob ogledu filma Jaz sem Frenk z odličnim Janezom Škofom v naslovni vlogi (le zakaj ga tako malokrat angažirajo?), se zastavlja vprašanje, ali smo Slovenci zares tako stereotipni Slovenceljni? Če imamo pred seboj tipično tranzicijsko zgodbo, v kateri je odtujeni oče, nekoč na pravi strani, dvema sinovoma in povzpetniški ljubici zapustil slabih deset milijonov, se zdi, da postanejo vsi prav po "slovensko" pogoltni.

Na eni strani Marjuta (Silva Čušin), očitno žena, ki dobro ve, zakaj je šlo, glavna antipola pa sta brata Frenk in Brane. Valter Dragan v vlogi, "za katero je bil rojen", kot je povedal po filmu, kot tipičen kapitalistični poslovnež, ki izkorišča delavce in jim ne plačuje niti prispevkov, kaj šele zakasnele plače, ki ima doma lepo, a z drogami zasvojeno ženo Ines (Katarina Čas), od katere "nič nima", za povrhu pa si plačuje seks z mladoletnicami. Ker pač lahko, ker je "džek" z veliko, a prazno hišo, brez življenja, brez otrok. Tipičen biznismen z dovolj denarja, ki pač ne bere pogodb, ker lahko plača odvetnika, ki to počno namesto njega.

Potem pa je tu Frenk, nekdaj priden delavec v čevljarski tovarni svojega očeta, ki je zdaj v stečajnem postopku. Ko se vrne med delavce, ga prezirajo, čeprav sam sočustvuje med proletarci, kakršen je v svojem socialistično prepričanem bistvu tudi sam. Vrne se domov k mami, ki mu takoj zmeče naprej, naj ne pije, ne kadi, pa da naj si najde delo. To najde pri Branetu in čeprav mu ne bi bilo treba delati, Frenk trmasto vztraja in se skuša boriti za pravice delavcev.

Zapuščinska razprava pa vse obrne na glavo, med Frenka, Braneta in Marjuto naj bi se razdelilo več kot devet milijonov evrov. Medtem kot Brane in Marjuta vesta, kako bi "dokapitalizirala" svoje poslovne ambicije, je Frenk poleg popolnega šoka, ob upoštevanju luzerskih socialističnih vrednost, povsem izgubljen, hkrati pa se zaveda, da je šlo pri tem denarju za tranzicijsko ožemanje narodovega "blagorja". Edina ideja, ki jo ima, je da bi vložil v propadajoče podjetje, ali bi morda raje razkril, da je to umazan denar, ki pravzaprav ne pripada nikomur? Mu bo uspelo, ali ga bodo prej razdedinili kot psihično neuravnovešenega ali ga pač fizično odstranili?

Četudi film z nekoliko poetičnim, četudi dokaj nazornim koncem, ko si lahko vsah po svoje razloži, kaj se je pravzaprav zgodilo, dregne v samo srčiko slovenstva, kjer je veliko Frenkov, s takimi in drugačnimi imeni, a tudi Branetov, ki imajo vse do pičice natančno naštudirano. Četudi je njihovo življenje prazno in čustveno revno. Režiser Metod Pevec je priznal, da je tematika kar "sama potrkala na njegova vrata", da se je prelila v film, ki je resničen in hkrati dober pokazatelj, kako je skozi leta izkušenj postal režiser, ki zna dobro ufilmiti družbeno in socialno pomembne teme. Katarina Čas, ki se je igralsko kalila predvsem na tujem, v svoji vlogi enostavno briljira, ob Škofu, Draganu, Radku Poliču in Davorju Janjiću, pa se lahko samo vprašamo, zakaj jih večkrat ne vidimo v slovenskih filmih. Jaz sem Frenk je film, ki bi ga moral videti vsak Slovenec in se po ogledu malce zamisliti.