Jane (simpatična Julia Garner) je mlada asistentka, za katero se zdi, da se dolgočasi. Zdolgočaseno si pripravi barvne kosmiče, ki jih nezainteresirano poje. Nato je na vrsti fotokopiranje in razdeljevanje kopij kolegom. Telefonski klici, polna glava nalog in stvari, ki jih ne sme pozabiti, kar malce izgublja se v vsem. Rezervacije, nove rezervacije, novi datumi. A sledi še več kopiranja scenarijev za priznanega producenta. Prva na delu, ko je zjutraj še noč, in zadnja gre z dela. Vmes pa duhamorna enoličnost.
Neka nedolžna naivnost zre iz nje. Čeprav se mora ukvarjati z ženo šefa, ki ji je blokiral vse kreditne kartice. On pa ji pere možgane, da to ni njeno delo, naj se drži naročanja solat in naj se ne vmešava v njegovo zasebnost. V joku se mu opraviči po spletni pošti, njenim sodelavcem pa se zdi to nekaj povsem običajnega. Vznemirjena pokliče mamo, a zgrešila je očetov rojstni dan. Sodelavec ima raje piščanca kot purana v sendviču. Smeh sodelavcev med prisluškovanjem šefu po telefonu? Zakaj pa ne.
Sodelavke spletkarijo, sama zdolgočaseno pere posodo. Poštar prinese šefova zdravila, prav tako nove promocijske filme, čeki brez zneska. Ni kaj, zanimivo. Razvajeni šefovi mulci, ki težijo po pisarni? Da, prosim. Trenutek nedolžne infantilne sprostitve. A vseeno občutek, da se v stavbi dogaja nekaj čudnega. Pretresene sodelavke na stranišču. Hm. Kopiranje portretov mladih igralskih upov in čudna slutnja gnusnega in prepovedanega. Kaj se vendar tu dogaja? Žena še vedno poizveduje, kje je njen mož, s kom je, kaj počne. Jane ji ne more pomagati, a jo to vseeno čustveno sesuje. Ali morda sočustvuje z njo? Njeno življenje je eno samo čakanje in negotovost. Sluti, da se je nekaj zgodilo novi mladi asistentki iz Idaha. Šef pa je ob neki točki zapustil pisarno. Je nehote priča nečednostim, ki se dogajajo v njeni neposredni bližini. In seveda najden uhan ... Je del sistema, ki dopušča oziroma podpira tudi spolne zlorabe?
Kot je povedala režiserka Kitty Green, se je "gibanje #MeToo osredotočalo na moške, plenilce in ne na vprašanje, kako pritegniti več žensk v filmsko industrijo ter kako zagotoviti večjo varnost in nediskriminatornost delovnega okolja." Jasno ji je in ve, kaj se dogaja za njegovimi vrati, ne poznamo pa kolesja, ki se vrti pred temi vrati, kulture, ki obdaja molk, zastrupljajočega delovnega okolja. V ospredju so zgolj drobni trenutki, ki žensko oropajo samozavesti, ki lahko spodkopljejo njeno prepričanost o sebi in jo pustijo brez poti proti želenemu cilju, poti navzgor. A vsi sodelavci in sodelavke dobro vedo in se ne vznemirjajo. "Ne skrbi, ona bo imela od tega več kot on," izreče ena od njih.
Mlade nadobudne igralke, nedolžne in naivne. Hlepeče po karieri. A "kariera" prenekatere se očitno začne in konča na producentskem kavču. Film, ki naj bi ponudil sodobno zgodbo z aluzijo na afero spolnih zlorab, povezanih s Harveyjem Weinsteinom, zaradi katere je nastalo gibanje #MeToo, ponudi veliko mlačne vode in hoje okoli vrele kaše. Ne ptič ne miš. Vmes pa gruča mašil in črevaste okornosti, ki klub slabim devetdesetim minutam film skoraj dvakratno raztegne. Kar mu seveda niti ne gre šteti v prid. Film zgolj oriše nekatere podrobnosti in ostane v dolgoveznih festivalskih tirnicah, saj očitno več ni zmožen. Nobene katarze, nobene luči na koncu tunela, zgolj brezizhoden fatalizem. Nobenega razumevanja na nobeni strani. Morda le bežno zavedanje, da za tovrstno početje obstaja neizbežna kazen in obsodba. Kot je bila, hvala bogu, tudi v Weinsteinovem primeru. Filmu manjka tarantinovskega adrenalina? Mar nista bila Tarantino in Weinstein tesna prijatelja in zaveznika? No, pa smo takoj tam, kjer ni muh ...
Filme, ki smo jih lahko pretekla leta spremljali na festivalu Liffe, si lahko ogledate na VOYO.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.