Šestnajstletni Alexis je na razpotju, saj si nadvse želi študirati, v šoli ga spodbuja profesor za kreativno pisanje, njegov oče pa je prepričan, da bi se fant moral oprijeti dela. Ko tako razmišlja o prihodnosti, ga nekega dne na jadrnici nepričakovano preseneti huda nevihta, brodoloma pa ga reši malce starejši David, ki ga povabi k sebi domov. Odprtih rok ga sprejme tudi njegova mama, ki je kar pretirano prijazna, prav tako ga s pozornostjo obsipava David, ki ga takoj poimenuje za svojega prijatelja. Alexisu oba delujeta, kot da tega ne počneta prvič.
Fanta se začneta neobičajno veliko družiti, David pa novemu prijatelju, ki ni povsem prepričan, kaj naj si misli, priskrbi tudi službo v mamini trgovini, ki ji je pred letom umrl mož. Nerazdružljiva sta in zdi se, da je pred njima nepozabno poletje, polno norčij in prebujajočih se spolnih poželenj. Prijatelja sta si všeč, a je že tako, da si ena stran vedno stvari predstavlja drugače kot druga, zato nastanejo trenja. Še pred tem pa skleneta nekakšen smrtni pakt. A ko med njiju poseže dekle Kate, ki jo je Alexis nekega dne srečal na plaži, se stvari pokažejo drugačne, kot se je sprva dozdevalo ...
Kdor pozna prejšnje filme Françoisa Ozona, kot so Bazen, 5 x 2, Osem žensk ali Mlada in lepa, (pre)dobro ve, da je režiser mojster prikazovanja osebnih zgodb in čustvenega sveta svojih protagonistov in protagonistk. Tokrat je zvesto sledil romanu Aidana Chambersa. "Knjiga nikoli ne problematizira gejevstva, nikoli iz njega ne ustvari pereče teme, kar je za njegovo časovno umeščenost zelo lepo in sodobno. Alex in David se imata rada, dejstvo, da sta oba fanta, ni pomembno. Romanco med mladeničema sem posnel zelo klasično, brez ironije, da bi bila njuna ljubezenska zgodba univerzalna," je o filmu povedal Ozon. Dejansko zelo sproščeno krmari med likoma, saj je njuna zgodba naravna in prepričljiva, brez nepotrebnega vsiljevanja česar koli. Ljubezen je na neki točki življenja posameznika lahko nekaj najlepšega, ko se človeku zazdi, da bi dal zanjo, čeprav malce najstniško naivno, tudi svoje življenje. In medtem ko večina spozna in preboli bolečino ob morebitnih razočaranjih, se drugim slutnja smrti lahko nevarno približa ali celo uresniči. Pa čeprav skrajno najstniško podivjana in po pobalinsko nepremišljena.
Ozon ni pozabil na svojo najljubšo igralko Valerio Bruni-Tedeschi, sicer pa nam sredino 80. let odpre pesem The Cure Inbetween Days, kajpak iz leta 1985, vmes slišimo še Cruel Summer Bananarame iz leta poprej, osrednja pesem pa je Sailing Roda Stewarta, ki sega v desetletje poprej. Ta zelo dobro sovpade z jadranjem, s tabornim ognjem in tudi za spremljavo končnega klimaksa filma. Se res zaljubimo zgolj v predstavo nekoga, človeka iz sanj in ne v človeka, ki ga imamo pred seboj? "Še sam ne poznam konca. Morda je to le začetek? Pomembno je le, da pobegneš pred svojo zgodovino," pravi Alexis, ki odjadra v sončni zahod z novim prijateljem.
Filme, ki smo jih lahko pretekla leta spremljali na festivalu Liffe, si lahko ogledate na VOYO.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.