"Rekel si, da me ljubiš za vedno. Ne smeš iti. Sicer te bom morala ubiti," pove zgodovinarka Undine takoj na začetku filma svoji ljubezni Johannesu. A vse je le privid, saj jo spomini in žive slike ves čas vlečejo k bližnji kavarni, kjer ima privide svoje izgubljene ljubezni.

A naključno srečanje in še bolj naključna peripetija ji prineseta na pot mladega potapljača Christopha, ki dela kot podvodni popravljavec industrijskih rezervoarjev in vodnih objektov. Zdi se, da ji je usoda prinesla na pot nov up, nov žarek, novo svetlobo, voda pa je tisti element, ki ju združuje. A ljubezenska zgodba s pravljično-mističnim pridihom o paru, ki skuša s svojo zemeljsko krhkostjo kljubovati usodi in skrivnostnim vodnim silam, se začne tragično zapletati. Nekako ne moreta eden brez drugega – če je prisoten zgolj eden, ima drugi prisluhe ali privide, in obratno. Je mogoče, da bosta združena v večnosti?

 

Režiser Christian Petzold je poudaril, da ga je Undine spodbudila k razmišljanju o razmerju med režiserji in glavnimi igralkami oz. med muzami in umetniki. "Ali ne doživljajo vse Undine tega sveta neskončne ljubezenske prevare? Ali moški nenehno ne dominirajo? Ne gre za to, da Undine v pripovedki zmaga; vrniti se mora v vodo in počakati na naslednjega moškega. Obstaja samo skozi moške in to je strašno prekletstvo. Naša zgodba želi raziskati Undine, ki se bori proti temu," je o filmu povedal Petzold.

V dvajsetih letih je posnel devet filmov, svojo muzo Nino Hoss pa očitno po filmu Feniks (2014) zamenjal za Paulo Beer, ki je zaigrala že v njegovem filmu Tranzit (2018), tokat pa kot usodna Undine, za katero je prejela srebrnega medveda za najboljšo vlogo na letošnjem Berlinalu. Brez dvoma za vse tiste, ki imajo radi neobičajne ljubezenske zgodbe, sploh pa za tiste, ki jim je do srca segel Del Torov film Oblika vode, a tokrat z manj posebnih efektov.