32. Liffe: Podivjani bivol

Indijska kinematografija je izjemno produktivna in znana predvsem po razkošnih filmih bolivudske produkcije. Tako so v Indiji leta 2017 sproducirali blizu 2000 filmov (1986). Pri bolivudskih filmih večinoma prednjačijo tisti, ki se naslanjajo na romance, drame, melodrame mešane s komedijo oziroma mešanico omenjenih žanrov, podprtih z obilo glasbe.  

Obstaja pa tudi filmska industrija v južnem delu države Kerala, poimenovana Mollywood in je posvečena filmom, ki so narejeni v malalajskem jeziku. Takšen je tudi film Pobesneli bivol (v originalu Jallikattu), ki ga je režiral Lijo Jose Pellisery in ga ponuja letošnji Liffe v sekciji Panorama. Celovečerec zanesljivo ne vsebuje lahkotnosti bolivudskih filmov, lahko bi ga sicer opredelili kot akcijsko dramo. Vendar je tudi vpogled v vsakdanje človeške odnose, dotika pa se tudi odnosa človeka do živali (oziroma narave).

Zgodba je, kar se tiče zapleta, sila preprosta. Zakol enega bivola na dan (na črno) zadovolji potrebe, ki se tičejo mesa v lokalni skupnosti v odročni vasici nekje v hribih in vsi shajajo s tem. Dinamika življenja v vasi v tem predelu Kerale na začetku deluje predvidljivo in po ustaljenih vzorcih. Ko pa nekega jutra bivol pobegne pred zakolom, se vse skupaj postavi na glavo. Bivol ob begu naredi precej škode in v lov nanj se podajo praktično vsi moški v vasi, kasneje se jim pridružijo še okoliški prebivalci, tako da ubogo žival na koncu lovi velika množica.

Pričakovali bi, da bo ta naloga rutinska in da bo, glede na razmerja moči, opravljena v zelo kratkem času.  A se vse obrne na glavo tudi zato, ker že od začetka lova ni nobene organizacije ali načrta, precej stihijsko poteka vse skupaj in predvsem gre vedno bolj za prestiž, kdo bo ujel bivola. Na trenutke je videti, da bi imel bivol skorajda nadnaravne sposobnosti, vseskozi je skrit v temi in ga ne morejo ujeti,  če pa jim to uspe, se znova prebije na prostost. 

V glavnih lovskih vlogah sta mesarjev pomočnik Antony (Anthony Varghese), ki mu je bivol ušel in njegov tekmec, oziroma slavni lokalni lovec Kuttachan (Sabumon Abdusamad), ki ima edini od lovcev strelno orožje, puško (vsi ostali si pomagajo s sekirami, noži ali sulicami iz lesa). Med obema lovcema vlada stara zamera in jeza, vse skupaj se skozi lov potencira do "vrelišča".

Kot omenjeno, lov traja in traja že drugi dan, množica pa se, ko se bliža noč, prelevi v podivjano in nebrzdano drhal. In dlje ko vse skupaj traja, bolj je situacija kaotična in neobvladljiva. Na koncu ni več povsem jasno, ali je še pomembno, kdo bo ulovil trofejo, kdo jo bo (po)jedel ali gre le za podivjan stampedo, ki nima cilja. Razen norosti, ki jo sproži in vprašamo se, ali ni morda človek na koncu le najbolj podivjana in zverinska "žival", če hočete. Ob tem je nedvomno jasno, kako tenka je meja, med norostjo in normalnostjo in kako hitro padejo civilizacijske norme.

Film ponudi zanimivo izkušnjo, a ne gre le za vidno, temveč tudi za zanimivo slušno izkušnjo. Podlaga filma in zvoki so zanimiv del zgodbe, včasih malce hipnotični, včasih ritmični, gre za orkester zvokov okolja in narave – udarci, zvoki insektov, dihanje, bitje srca ...