Film/TV

37. Liffe: Rojstvo medijske pošasti in etika kot žrtev gledanosti

Ljubljana, 19. 11. 2026 18.34 pred 1 uro 5 min branja 0

Robert Pattinson v filmu Udarni Termin

Dva filma o medijski moči, senzacionalizmu in tanki meji med resnico in spektaklom. Tabloid Dannyja Boyla razkriva rojstvo Murdochovega medijskega imperija, Primetime Lancea Oppenheima pa zakulisje kontroverzne televizijske oddaje, v kateri je moralno ogorčenje postalo atrakcija za "krvi in žrtev" željno gledalstvo. Zgodbi o svetu, v katerem je šok postal posel, etika pa nekakšna žrtev gledanosti.

Tabloid (Ink), režija: Danny Boyle

Leta 1969 je človeštvo prvič stopilo na Luno, britanski medijski prostor pa je doživel svojo nič manj prelomno revolucijo. Avstralski medijski mogotec Rupert Murdoch (Guy Pearce) se odloči prevzeti The Sun, tedaj dolgočasen časopis na robu propada, in iz njega narediti medijsko orožje za množice. Pri tem združi moči s karizmatičnim urednikom Larryjem Lambom (Jack O'Connell), ki razume, da je treba bralcem ponuditi nekaj povsem drugačnega. Skupaj začneta rušiti ustaljena novinarska pravila, politične tabuje in razredne bariere ter ustvarjati tabloidni imperij, katerega vpliv sega daleč onkraj časopisnih strani. Ljudem je treba dati tisto, kar imajo radi, pa naj gre za šport, ženske, seks ali vreme.

Jack O'Connell kot Larry Lamb v filmu Tabloid.
Jack O'Connell kot Larry Lamb v filmu Tabloid.
FOTO: Liffe

Prekaljeni Danny Boyle v filmu Tabloid razgrne zgodbo o rojstvu medijskega fenomena, ki je napovedal svet klikvabe, senzacionalizma in sodobnih družbenih omrežij. Kot pravi režiser, sta Murdoch in Lamb svet spremenila morda še bolj kot prvi korak na Luni. Njuna drznost, brezobzirnost in občutek za množično občinstvo so iz tabloida ustvarili najbolje prodajani časopis na svetu, hkrati pa postavili temelje medijski kulturi, v kateri pozornost pogosto pomeni več kot resnica, vsebina ali družbena odgovornost.

Boyle zgodbo odpelje v svojem prepoznavnem, eksplozivnem slogu. Film je vizualno razigran, hektičen in poln hitrih montaž, zvočnih preskokov ter prizorov divjega žuriranja, alkohola in drogiranja, tudi v njemu ljubih prostorih kot so npr. stranišča, spomnimo se le Trainspottinga. A za razliko od slednjega je tokrat v središču odvisnost od moči, vpliva in naklade. Boyle tudi tokrat ne pozna polovičarstva: gledalca zasuje z energijo, humorjem in vizualnimi domislicami.

Igralska zasedba je odlična, O'Connell kot Lamb odlično ujame kombinacijo uredniške intuicije, ambicioznosti in osebnih frustracij, Pearce pa kot Murdoch prepričljivo upodobi hladnega, preračunljivega vizionarja, ki v medijih vidi predvsem prostor za osvajanje moči ter seveda zaslužek. Claire Foy kot novinarka Jules Davies zgodbi doda še eno pomembno perspektivo. Njihovi liki niso zgolj zgodovinske figure, temveč ljudje z lastnimi ambicijami, kompleksi in apetiti, ki so pomagali ustvariti medijski stroj z dolgoročnimi posledicami.

Režiser, ki že več kot tri desetletja mojstrstvo filmskega pripovedovanja dokazuje s film kot sta (prvenec) Plitvi grob in Trainspotting, pozneje pa nas je navdušil še z Revnim milijonarjem, 126 urami in "beatlesovsko" dramo Yesterday. Film se po energiji in režijskem temperamentu zlahka postavi ob bok njegovim najbolj prepoznavnim delom, obenem pa ponuja precej več kot nostalgičen vpogled v zakulisje britanske medijske pošasti. Divja, zabavna in mestoma neprijetno aktualna zgodba o trenutku, ko je novinarstvo dokončno odkrilo moč spektakla. Hkrati pa opomin, da so pravila igre, ki jih danes poznamo z družbenih omrežij, nekateri začeli pisati že pred več kot pol stoletja.

Udarni termin (Primetime), režija: Lance Oppenheim

Leta 2006 je ameriški televizijski novinar Chris Hansen na vrhuncu slave. Njegova oddaja To Catch a Predator, del informativnega formata Dateline NBC, pred kamerami razkriva odrasle moške, ki prek spleta iščejo stik z mladoletniki. Recept je preprost in hkrati srhljiv: producenti v spletnih klepetalnicah poiščejo potencialne storilce, jih s pomočjo najetih igralcev zvabijo v past, nato pa jih pred televizijskimi kamerami soočijo z njihovimi dejanji. Gledanost raste, oddaja se preseli v najbolj gledan termin, skupaj z njo pa tudi pritisk po vse bolj šokantnih razkritjih.

Robert Pattinson v filmu Udarni Termin
Robert Pattinson v filmu Udarni Termin
FOTO: Liffe

Režiser Lance Oppenheim v psihološkem trilerju poseže v temačno zakulisje tega televizijskega fenomena in odpre neprijetno vprašanje: kje se konča novinarstvo in začne spektakel kaznovanja? Hansen je namreč ustvaril format, v katerem je moralno ogorčenje postalo osrednja televizijska atrakcija. Še bolj srhljivo je prepletanje resničnosti in inscenacije: resnični ljudje z resničnimi, grozljivimi nameni vstopajo v skrbno pripravljeno okolje, kjer jih pričakajo igralci, kamere in televizijski voditelj. Meja med razkrivanjem zločina in uprizarjanjem medijske predstave postaja vse tanjša.

Oppenheim se osredotoči na leto 2006 in tragičen primer v Teksasu, ki razkrije etične razpoke v sicer izjemno gledanem televizijskem formatu. Ko je treba občinstvu in televizijski hiši nenehno dostavljati nove šoke, se tudi plemenito poslanstvo razkrivanja spolnih prestopnikov znajde pod diktatom gledanosti. Film tako ne odpira zgolj vprašanja, kako daleč sme iti televizija pri razkrivanju kriminala, temveč tudi, ali lahko medij, ki sam ustvarja okoliščine za spektakel, še verodostojno nastopa v vlogi moralnega razsodnika.

V vlogi Hansena nastopi bodo James Bond Robert Pattinson, ki se poda v zahtevno interpretacijo televizijskega obraza, čigar profesionalna samozavest in javna podoba sta tesno prepleteni z naravo njegovega kontroverznega dela. Posebno zanimiv je prav kontrast med uglajeno televizijsko formo in vse bolj neprijetnim dogajanjem v njenem zakulisju. Oppenheim ne išče poceni senzacionalizma, temveč razgalja mehanizem, v katerem se resnična človeška tragedija spreminja v televizijsko zabavo za gledalce.

Udarni termin je zato precej več kot le rekonstrukcija razvpite televizijske oddaje, saj z njim provokativno pokukamo v rojstvo resničnostnega spektakla, ki je hkrati neprijetno ogledalo medijske industrije, ki je moralno ogorčenje spremenila v tržno blago. Zagotovo pa je zanimivo dejstvo, da je pravi Chris Hansen film ostro kritiziral ter ga označil za bizarnega in povsem odmaknjenega od resničnosti. Njegov odziv zgodbi doda še eno plast nelagodja: ko televizija postane sodnik, tožilec in zabavljač hkrati, kdo pravzaprav nadzoruje tiste, ki nadzorujejo druge?

Izberite 24ur.com za svoj prednostni vir na Google.

Filmska skupnost izrazila podporo iranskemu režiserju Panahiju

Zaradi poškodb po nesreči umrl igralec Larry Poindexter

  • slika
  • slika 1
  • slika 2
  • slika 3
  • slika 4
  • slika 5
  • slika 6
  • slika 7
  • slika 8
  • slika 9
  • slika 10
  • slika 11
  • slika 12
  • slika 13
  • slika 14
  • slika 15
  • slika16
  • slika 17
  • slika 18
  • slika 19
KOMENTARJI0

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

ISSN 1581‑3711 © 2025
24ur.com, Vse pravice pridržane
Verzija: 2083