Seks in smrt v najstniškem taboru (Teenage Sex And Death At Camp Miasma), režija: Jane Schoenbrun
Če imate v srcu kaj prostora za stare grozljivke, zrnasto VHS estetiko, videorekorderje in zamaskirane morilci in najstnike, ki se v gozdu praviloma ne znajdejo najbolje, potem je Seks in smrt v najstniškem taboru režiserke Jane Schoenbrun več kot dobrodošel filmski izlet v zlato dobo slasherjev. Po zgledu filmov Petek 13 je tokrat pred nami franšiza Kamp Miazma, ki je od sedemdesetih let doživela številna nadaljevanja in predelave, dokler se ni dokončno izpela. Studio se zato odloči za svež začetek in nalogo zaupa kvirovski režiserki Kris (Hannah Einbinder), ki želi franšizi vrniti nekdanjo ostrino. Njena zamisel je precej drzna: v glavno vlogo povabiti Billy Presley (Gillian Anderson), igralko iz izvirnega, kultnega filma, ki se je po zgodnjem uspehu umaknila iz javnosti. Ko jo Kris najde na podeželju, se začne nenavadno srečanje dveh žensk, ki se postopoma razvije v odnos, precej bolj zapleten od običajnega profesionalnega sodelovanja.

Schoenbrunova, ki je nase opozorila že s filmom I Saw the TV Glow (2024), se tokrat pokloni predvsem VHS kulturi in klasičnim najstniškim grozljivkam, med katerimi sta očitni referenci Petek 13 in Sleepaway Camp. Če je bil tam kamp Crystal Lake, je tukaj Kamp Miasma, vlogo negativca pa prevzame morilec, ki ima za glavo rešetke stare klimatske naprave, ki pravzaprav spominja na "piramidnoglavega" negativca iz igričarsko-filmske franšize Silent Hill. Da kasnejših referenc na Cronenbergov Videodrom niti ne omenjamo.
Filmska ikonografija, vizualni citati in vzdušje starih videokaset niso zgolj nostalgična dekoracija, temveč pomemben del pripovedi. Film se z očitnim užitkom poigrava z žanrskimi klišeji, krvavimi obračuni, spolnostjo in slovito konvencijo "zadnjega dekleta", ki je desetletja zaznamovala slasherje. Posebno poslastico predstavlja Andersonova, ki v pomembni vlogi prinese filmu dodatno igralsko težo, karizmo in nekaj televizijske dive, ki ji v zrelih letih še kako pristoji.
A ne gre zgolj za ljubezensko pismo starim grozljivkam, temveč tudi precej bolj osebno raziskovanje odnosa med podobami, spolnostjo in identiteto. Schoenbrunova se navezuje na znamenito teoretsko delo Carol J. Clover Moški, ženske in motorne žage (Men, Women and Chainsaws) iz leta 1992, ki je razčlenilo spolno politiko slasherjev in njihovo pogosto precej bizarno freudovsko simboliko. Režiserka svojo fascinacijo strne v duhovito oznako "nenavaden paritveni obred", s katero opiše napetost med morilcem, žrtvijo in vso ikonografijo krvavega žanra. Prav v tem je jedro filma: grozljivka ni samo prostor za strah, ampak tudi za fantazije, potlačene želje in vprašanja, kdo sme biti žrtev, kdo preživeti in kdo sploh določa pravila igre.
Poseben pečat filmu daje njegov izrazito sodoben, kvirovski oziroma woke pogled na žanr, ki ga postavlja v dialog z desetletji filmske zgodovine. Za nekatere gledalce bo prav ta razsežnost največja dodana vrednost, za bolj tradicionalne ljubitelje slasherjev pa morda tudi kamen spotike. Toda Schoenbrunova se ne zadovolji s preprostim posnemanjem starih uspešnic, temveč jih želi prevetriti, obrniti na glavo in jim vdihniti novo vsebino. Včasih se zdi, da se film bolj zaljubljeno ukvarja z lastnimi referencami in simboliko kot z neposrednim žanrskim učinkom, a prav ta mešanica nostalgije, ironije in identitetnega raziskovanja mu daje samosvoj značaj. Andersonova je pri tem izvrstna protiutež mlajšemu, uporniškemu filmskemu svetu, ki ga skuša vzpostaviti Kris.
Gre torej za hkratni poklon, dekonstrukcijo in poskus ponovnega rojstva slasherja. Ljubitelji videokaset, krvavih najstniških grozljivk in kultnih žanrskih klasik bodo v njem našli kup prepoznavnih namigov, medtem ko bo občinstvo, ki od grozljivke pričakuje predvsem klasično napetost in strah, morda nekoliko bolj zadržano. A režiserka z dovolj drznosti iz že večkrat prežvečenega žanra iztisne nekaj novega in osebnega. Film, ki se ne boji biti kvir, ekscentričen in mestoma provokativen, je za vse, ki jim ob besedah VHS, slasher in Gillian Anderson zaigra srce, mamljivo povabilo v Kamp Miazma.
Kraljica morja (Queen at Sea), režija: Lance Hammer
Kaj se zgodi, ko človek zaradi demence izgublja sposobnost presoje, vendar ne tudi potrebe po bližini, ljubezni in spolnosti? In kdo ima pravico odločati, kaj je zanj dobro? Provokativna drama odpira eno najbolj neprijetnih, a vse bolj aktualnih vprašanj sodobne družbe. V središču zgodbe je nedavno ločena akademičarka Amanda (Juliette Binoche), ki si vzame prosto leto, da bi več časa namenila odraščajoči hčerki in materi Leslie, ki boleha za demenco. Sprva se zdi, da je za mater dobro poskrbljeno, saj njen partner Martin z njo ravna ljubeče in skrbno. Toda Amandin svet se obrne na glavo, ko nekega dne zaloti mamo in Martina med spolnim odnosom. Prepričana, da Leslie zaradi bolezni ni več sposobna veljavno privoliti v spolnost, dogodek prijavi policiji. S tem sproži plaz institucionalnih postopkov, družinskih konfliktov in vprašanj, na katera ni preprostih odgovorov.

Film se izogne poceni moraliziranju in gledalca postavi v neprijeten položaj, v katerem mora nenehno tehtati med različnimi pogledi. Je Martin skrbni partner, ki si kljub ženini bolezni želi ohraniti intimnost, ali moški, ki izkorišča njeno ranljivost? Je Amanda zaščitniška hči, ki pravočasno prepozna nevarnost, ali pa s svojim posegom materi jemlje še zadnje ostanke samostojnosti in pravice do lastnih odločitev? Režiser Lance Hammer poudarja, da ga je najbolj pritegnila prav etična dilema, v kateri je vsaka odločitev lahko napačna. Demenca namreč ne nastopi čez noč, temveč človeku in njegovim bližnjim postopoma spreminja življenje.
Največji adut filma je igralska zasedba, v kateri sicer blesti vedno odlična ljubljenka festivalov in diva evropskega filma Juliette Binoche, vendar jo tokrat nekoliko zasenčita izjemna Tom Courtenay in Anna Calder-Marshall. Courtenay kot Martin ustvari večplastno podobo moškega, ki se znajde v skoraj nevzdržnem položaju: kako ohraniti partnersko bližino z žensko, ki jo ljubi, ko se njena sposobnost razumevanja in odločanja postopoma izgublja? Njegova zadrega, ranljivost in moralna negotovost gledalca prisilijo, da se vpraša, ali je mogoče njegovo ravnanje razumeti tudi zunaj preprostih kategorij krivde in nedolžnosti. Calder-Marshallova je kot Leslie pretresljivo prepričljiva, saj za podobo dementne ženske ohranja občutek osebnosti, čustev in želja, ki jih bolezen še ni povsem izbrisala.
Film odpira tudi širše vprašanje, ki bo zaradi staranja prebivalstva in vse pogostejše demence postajalo vse pomembnejše: kdo sploh lahko presoja, kaj je v korist človeka, ki sam ne zmore več vedno jasno izraziti svojih želja? Ali lahko družinski člani prevzamejo odločanje o njegovem intimnem življenju? V tem pogledu film presega okvir družinske drame in postane neprijetno aktualen družbeni komentar. Ne ponuja preprostih sodb, temveč gledalca sili v razmislek o mejah avtonomije, spolnosti, ljubezni in odgovornosti. Martinova dilema je morda prav tako resnična kot Amandina, toda v središču vsega ostaja Leslie – katere glas je zaradi bolezni vse težje slišati.
To je film, ki ne išče všečnosti, temveč odpira temo, o kateri se bomo kot družba morali pogovarjati precej več, kot se trenutno. Demenca namreč ni več oddaljena zdravstvena diagnoza, ampak vse izrazitejša družbena realnost, ki posega v družinske odnose, partnersko življenje in najbolj intimne odločitve posameznika. Najtežje vprašanje filma je obenem tudi njegovo najmočnejše: ali lahko nekoga zaščitimo, ne da bi mu hkrati odvzeli pravico do lastnega življenja? Odgovor ni preprost, film pa ima dovolj poguma, da ga niti ne poskuša ponuditi na pladnju.










































































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.