Divji konj številka devet (Wild Horse Nine), režija: Martin McDonagh
Martin McDonagh, eden najbolj samosvojih sodobnih filmskih avtorjev, se vrača z ekscentričnim, komičnim, humodušno dialoškim trilerjem v katerem zgodovina smrdi po zaroti, vohunjenje po absurdnosti, ameriška zunanja politika pa po precej krvavem cinizmu. Leta 1973, tik pred državnim udarom v Čilu, dva agenta Cie, Chris in John, dobita nalogo, da iz Santiaga pripravita teren za strmoglavljenje socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja. Namesto da bi se brezhibno lotila umazanega posla, se odpravita na Velikonočni otok, kjer naj bi si privoščila nekaj oddiha. A počitnice seveda niso samo počitnice, še posebej, če sta v vprašanju dva poklicna morilca z več nerešenimi računi kot zdravimi živci.

Chris in John sta ekscentrika, obremenjena s preteklostjo, medsebojnimi zamerami in paranojo, ki je očitno že zdavnaj postala njun življenjski slog. V njuni koži zažarita neverjetno verbalno spretni John Malkovich in prijetno tečni Sam Rockwell, ki s svojo igralsko kemijo in suverenim obvladovanjem dialogov ustvarjata zabavno medsebojno dinamiko. Potem je tu še Steve Buscemi, poln odličnih enovrstičnic, ki vsako priložnost izkoristi, da si ga zapomnimo, medtem ko kultna Tom Waits in Parker Posey dodajata zgodbi še nekaj svojevrstne ekscentričnosti. McDonaghov svet je namreč poln likov, ki bi jih v resničnem življenju najraje obšli na drugi strani ulice, na filmskem platnu pa jih zaradi njihove nepredvidljivosti preprosto ne moremo nehati gledati.
Njuni dialogi so polni zbadljivk, neprijetnih resnic in absurda, ki se iz prizora v prizor stopnjuje. McDonagh mojstrsko izkorišča njuno neujemanje, saj se za navidezno sproščenim pogovorom ves čas skriva občutek, da lahko vsak trenutek nekdo potegne napačno potezo – ali pištolo. Položaj dodatno zaplete Chris, ki zaupa preveč in uporniškima čilskima študentkama izblebeta občutljive podrobnosti njune misije in drugih tajnih operacij. Velikonočni otok tako ni zgolj eksotična kulisa za dva zdolgočasena operativca, temveč prostor, kjer se ameriška imperialna samozavest sreča z zgodovino, ki je ne more preprosto nadzorovati. Režiser tako postavi humor za orožje, s katerim najprej izvabi smeh, nato pa gledalca pusti z nekoliko grenkim priokusom.
Film je zanimiv tudi zaradi svoje zgodovinske in politične aktualnosti. McDonagh je ob predstavitvi poudaril, da prvotno ni nameraval ustvariti komentarja sodobne geopolitike, vendar so ga poznejši dogodki spodbudili k razmišljanju o podobnostih med 70. leti in današnjo ameriško politiko. Zgodovinskega dogajanja ne uporablja kot muzejske rekonstrukcije, ampak kot ogledalo sodobnosti, v katerem je podoba vse prej kot laskava.
Po filmih Morilca na kolektivca, Trije plakati pred mestom ter Duše Otoka režiser znova potrjuje, da ga najbolj zanimajo ljudje, ki so na robu zdrave pameti, morale ali obojega. Divji konj številka devet bo všeč gledalcem, ki cenijo ostre dialoge, črni humor, nepredvidljive like in politično nekorektno seciranje sveta. Čeprav se za ekscentrično vohunsko avanturo skriva precej resna zgodba o ameriškem vmešavanju v tuje usode, McDonagh nikoli ne izgubi občutka za absurd. In prav zato njegov divji konj ne galopira zgolj po Velikonočnem otoku, temveč naravnost skozi občutljivo območje politične hinavščine.










































































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.