Celovečerni dokumentarec Poj mi pesem ponuja vpogled v ključne dele ustvarjalne rasti Vlada Kreslina in obenem oriše kulturni kontekst, znotraj katerega deluje že več kot 40 let. Režiser Miran Zupanič je skušal približati fenomen Kreslin v vseh njegovih mnogoplastnih dimenzijah – glasbi, pesmi, občinstvu in času.
Kreslina, ki ga prej osebno ni poznal, sam vidi kot "izjemno pozitivno osebo, ki širi dobre vibracije skozi glasbo". Njuno sodelovanje je označil kot "zelo lepo, bogato in prijetno obdobje", v katerem se je glasbenik pokazal kot "izjemno odprt, odkrit, dober človek". Pri nastajanju filma so ga vodili Kreslinova glasba, biografija, prijatelji, pa tudi njegove sugestije. "Bila sva vseskozi v dialogu, kjer pa sem imel sam to odgovornost, da sem imel zadnjo besedo, saj kot režiser seveda odgovarjam za film," je povedal.
Kreslina je označil tudi kot izjemno navdihujočega soustvarjalca, ki se mu mnoge rešitve porodijo v trenutku, te pa se na koncu pogosto izkažejo kot najboljše. V 33 snemalnih dneh je nastalo za 100 ur materiala, ustvarjalci pa so stremeli k temu, da naredijo kinematografski dokumentarni film.
V film je vključenih tudi precej fotografij, nekaj so jih pridobili iz arhivov, tudi Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zelo obsežna pa je tudi Kreslinova fototeka. Koncept filma je tako bil "Vlado tukaj in zdaj in potem časovne vertikale oz. ustavljeni čas, ki je bolje plasiran skozi fotografijo".
Tista črna kitara, Namesto koga roža cveti, Od višine se zvrti … so že ponarodele Kreslinove pesmi. Vlado ima pri svoji publiki kultni status, ki ni posledica samopromocijskih strategij, ampak plod osebne karizme in sugestivnega glasbenega izraza. Ta temelji na prepletu tradicionalne panonske melodičnosti, rockovskega uporništva in izvirne pesniško-glasbene govorice. To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.
Oglejte si napovednik!
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.