Hollywoodski igralec italijanskih korenin Robert De Niro je povedal, da je bil Bernardo Bertolucci zelo v redu. Vendar je v začetku mislil, da je nor. Najprej so namreč posneli prizor, v katerem je bil Alfredo Berlinghieri, ki ga je igral, že zelo star.
To je igralca zmedlo, ker je bil navajen snemanja prizorov, kot so si sledili tudi v filmu. A Bertolucci je imel po njegovih besedah svoj način. Prizor so potem res posneli še enkrat tudi na koncu, se je spominjal ob projekciji filma v okviru dogodka Kino na trgu.
Na pogovoru, ki ga je vodil italijanski pisatelj, režiser in univerzitetni profesor Antonio Monda iz New Yorka, je 82-letni zvezdnik priznal, da se marsičesa preprosto ne spomni več. Tako se denimo ni spomnil, kako je Bertoluccija sploh spoznal.
V filmu, v katerem je režiser prek usod veleposestniške in kmečke družine predstavil vzpon italijanskega fašizma, so poleg De Nira nastopila še številna znana imena, med njimi Gerard Depardieu, Donald Sutherland in Burt Lancaster.
Pri restavriranju filma so sodelovali 20th Century Fox, Paramount Pictures, Inštitut Luce-Cinecitta in Kinoteka Bologna, nadzor pa je bil v rokah Vittoria Storara, ki je bil pri Dvajsetem stoletju direktor fotografije.
Bernardo Bertolucci je bil eden najpomembnejših italijanskih filmskih režiserjev in scenaristov 20. stoletja. Znan je bil po svojem vizualno bogatem slogu in poglobljenem raziskovanju političnih ter psiholoških tem. Njegova dela, kot so 'Zadnji tango v Parizu', 'Konformist' in 'Zadnji kitajski cesar', so ga uveljavila kot mojstra, ki je znal združiti intimne človeške zgodbe z velikimi zgodovinskimi premiki, pri čemer je pogosto sodeloval z vrhunskimi direktorji fotografije, kot je Vittorio Storaro.
Vittorio Storaro je eden najbolj priznanih direktorjev fotografije v zgodovini filma. Znan je po svoji filozofiji 'pisanja s svetlobo', kjer barve in svetloba niso le tehnični elementi, temveč aktivno pripovedujejo zgodbo in izražajo čustva likov. Za svoje delo pri filmih, kot so 'Apokalipsa zdaj', 'Rdeči' in 'Zadnji kitajski cesar', je prejel tri oskarje za najboljšo fotografijo, njegov vpliv na vizualno podobo sodobnega filma pa ostaja neizmerljiv.
Italijanski fašizem je bil avtoritarni politični režim, ki ga je v začetku 20. stoletja vzpostavil Benito Mussolini. Režim je temeljil na nacionalizmu, militarizmu in zatiranju političnih nasprotnikov, kar je Italijo popeljalo v zavezništvo z nacistično Nemčijo in v drugo svetovno vojno. V italijanski kinematografiji je to obdobje pogosto obravnavano kot travmatična izkušnja, ki je razdelila družbo, uničila demokratične institucije in pustila globoke posledice v medčloveških odnosih, kar režiserji pogosto prikazujejo skozi usode posameznikov in družin.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.