Desetletje Pr'Hostar: iz omar so potegnili še nikoli videne posnetke

Pr'Hostar je slovensko občinstvo najprej osvojil kot spletna serija, ki je s sočnim besediščem, nepozabnimi liki in neposrednim humorjem navduševala na YouTubu. Njeni ustvarjalci so se nato odločili, da bodo zgodbo o propadajočem gorenjskem hotelu in osebju, ki ima svojega direktorja poln kufer, preselili še na veliko platno. Da bodo s tem sprožili enega največjih filmskih fenomenov v Sloveniji, si takrat niso mogli niti predstavljati.

Brez zunanjega financiranja, brez podpore utečenih produkcijskih kanalov in brez zagotovila, da bo spletno občinstvo odšlo tudi v kino, so Goran Hrvaćanin, Dejan Krupić in režiser Luka Marčetić ustvarili senzacijo. Že prvi konec tedna si je Pr'Hostar ogledalo 28.160 gledalcev, s čimer je Marčetić podrl tudi rekord otvoritvenega vikenda med slovenskimi režijskimi prvenci. V pičlih enajstih dneh je osvojil tri zlate role, kar pomeni 75.000 gledalcev, skupno pa jih je v kinodvorane privabil več kot 200.000 in postal najbolj gledan slovenski film.

Pr'Hostar sicer ni bil po okusu vseh. Ob njegovem robatem humorju in sočnem besedišču je marsikdo vihal nos, a občinstvo je v zgodbi o hotelskem osebju, ki se upre pogoltnemu direktorju in skuša preprečiti prodajo hotela, očitno prepoznalo nekaj zelo domačega. Večno nezadovoljstvo s šefi, občutek, da te nekdo vleče za nos, in želja, da bi vsaj enkrat stvari vzel v svoje roke. Vse skupaj zapakirano v gorenjsko trmo, brez dlake na jeziku in z liki, ki jih ni bilo težko prepoznati tudi zunaj filmskega platna.

Ob desetletnici se je Pr'Hostar za en sam večer z jubilejno projekcijo vrnil v Emono. In ker se za tako obletnico spodobi še kaj več kot obujanje spominov, so prvič javno pokazali tudi doslej neobjavljene posnetke. Čeprav je od premiere minilo že deset let, je Pr'Hostar v marsičem še vedno presenetljivo aktualen. Leta 2016 je bil v razsulu hotel. Leta 2026 je v razsulu vse. Cene so šle gor, živci dol, na šiht hodimo še vedno, v kine pa tudi.