Filmska klasika praznuje: 60 let Zajtrka pri Tiffanyju

Pisal se je 5. oktober 1961, ko se je Audrey Hepburn svetu predstavila v nepozabni vlogi Holly Golightly. Romantična komedija, delo režiserja Blaka Edwardsa, je nastala po knjižni predlogi Trumana Capoteja ter si prislužila pet nominacij za nagrado oskar in navdušenje gledalcev. Hepburnova se je prelevila v naivno, ekscentrično mlado dekle, ki se zaljubi v pisatelja Paula Varjaka – tega ga je upodobil igralec George Peppard. Film spremlja zgodbo Golightlyjeve v 40. letih preteklega stoletja, njeno življenje v New Yorku pa je orisalo nepredstavljivo svobodo, ki je ženske tistega časa niso imele možnosti izkusiti.  

Čeprav jutranji obrok pri Tiffanyju skozi današnje oči grenita nekoliko zastarel pogled in način profiliranja spolov (in pripadajočih družbenih vlog) ter etničnih skupin, Edwardsov film kljub vsemu predstavlja privlačno klasiko z brezčasnim igralskim vložkom Hepburnove. Film je vplival tudi na modno industrijo in za vedno zakoreninil pojem male črne oblekice, ki je svojo premiero sicer doživela že leta 1921, ko jo je uporabnicam ponudila slovita Coco Chanel. 

Ikonični stil glavnega lika – elegantna črnina, ki vztraja šest desetletij

Holly Golightly predstavlja eno od najbolj ikoničnih in prepoznavnih podob ameriške kinematografije 20. stoletja, vsak detajl, ki je bil do potankosti premišljen, pa je še danes del modnega vokabularja.  

Sicer je črna obleka tista, ki se je po legendarnem filmu nemudoma uvrstila na listo najpomembnejših kosov, ki jih mora imeti v omari vsaka ženska, a tudi očala so požela veliko pozornosti. Mnogi so jih po pomoti označevali za kultne 'raybanke', v resnici pa so to sončna očala Manhattan, ki ji je v Londonu oblikoval in tudi proizvajal Oliver Goldsmith. Leta 2011 jih je ob 50. obletnici celovečerca celo znova poslal na trg. 

Tri majhne črne oblekice, ki so se pojavile v filmu, so plod modnega velikana Huberta de Givenchyja. Brezčasen kos nesporne elegance z minimalističnim izrezom je ustvarjal z mislijo na svojo muzo, Hepburnovo. Riccardo Tisci, nekdanji kreativni direktor Givenchyja, je obleko opisal kot popoln primerek sloga šestdesetih: ''Šik od spredaj, nežna in senzualna ter tako pariška na hrbtu.''  

Moon River začaral občinstvo in Akademijo

Film, ki si je na 34. podelitvi oskarjev prislužil dva prestižna kipca, in sicer za najboljšo filmsko pesem ter izvirno glasbeno podlago, je bil tako vizualna kot tudi glasbena poslastica. Hepburnova v filmu zapoje in tudi premierno predstavi legendarno Moon River skladatelja Henryja Mancinija z besedilom Johnnyja Mercerja. Skladba je bila prirejena igralkinemu omejenemu glasovnemu razponu glede na njeno prehodno glasbeno udejstvovanje v filmu Funny Face. Avtorja zimzelene skladbe sta se kasneje razveselila zlatih kipcev, nekaj pesmi iz filma pa je ostalo neizdanih, saj so bile kasneje izrezane iz filma.

Film pa je navdihnil tudi znani hit zasedbe Deep Blue Something, ki je pesem Breakfast at Tiffany's izdala julija 1995. Skladba je bila edini hit skupine, pred četrt stoletja pa je kraljevala na glasbenih lestvicah kot njena edina večja uspešnica. Z vsebino filma sicer nima neposredne povezave, saj pripoveduje zgodbo o paru, ki je tik pred razhodom, ker naj ne bi imel nič skupnega. V refrenu skušata fant in dekle v obupu najti vsaj eno stvar, ki je všeč obema, in to je ravno film Zajtrk pri Tiffanyju. Besedilo pesmi temelji na filmu Rimske počitnice, v katerem je prav tako zaigrala Hepburnova, tekstopisec Todd Pipes pa je predlagal naslov pesmi, ki je na koncu tudi obveljal in skupino popeljal do priljubljenosti v mnogih državah po svetu.

Marilyn Monroe kot glavni lik?

Čeprav Zajtrk pri Tiffanyju gledalce razvaja že šest desetletij, pa na dan vedno znova pricurljajo nova dejstva, povezana z nastankom filma. Eno od presenečenj je zagotovo informacija, da je vlogo v filmu zavrnila igralka Shirley MacLaine, ki je svojo potezo kasneje označila za tisto, kar v življenju najbolj obžaluje, svoj 'ne' pa je ustvarjalcem izrekla tudi Kim Novak. Truman Capote je želel, da bi se v vlogi Holly preizkusila Marilyn Monroe, vendar ji je njena učiteljica igre rekla, da se je tovrstni vlogi svobodne in pretirano sproščene ženske zaradi že tako skrhanega renomeja pametneje izogniti. Capote se je kasneje sprijaznil z izbiro producentov ter za ponovno izdajo filma predlagal igralki Tuesday Weld in Jodie Foster.

Hepburnova se z vlogo dolgo ni sprijaznila. Za New York Times je nekoč dejala: ''Zelo težko je bilo sprejeti dejstvo, da sem prava  za to. Imela sem zelo malo izkušenj in nobenega znanja o igralski tehniki, ki jo je od mene zahtevala vloga. Delala sem izključno po instinktu. Režiser Blake Edwards me je končno prepričal, svoje delo sva opravila na podoben, spontan način.'' Audrey Hepburn je z vlogo zaslužila približno 650 tisoč evrov, kar jo je izstrelilo na vrh najbolje plačanih igralk tistega časa.

Pogovorno pravijo, da imajo mačke devet življenj, nekaj podobnega pa se je izkazalo tudi na snemanju filma. Mačko s preprostim imenom Cat (mačka, op. a.) je pred kamero izmenjaje upodobilo kar devet različnih, a vendar izredno podobnih ljubljenčkov. S številom devet pa je povezana tudi knjiga, ki jo glavni moški lik prinese v Hollyjino stanovanje in se imenuje Nine Lives, kar je referenca na mačjo družbo.

Lik Holly Golightly bi moral v filmu,  ko prvič spozna Paula, šteti 19 let, Audrey pa je bila ob snemanju tega prizora mnogo starejša, saj je bila takrat v 32. letu. To pa ni edina razlika med likom in igralko. Medtem ko Holly obožuje kolačke, znane pod imenom dansko pecivo, ki si jih privošči v uvodnem prizoru, pa je bila Hepburnova s tovrstnim obrokom mnogo manj zadovoljna, zato so imeli s snemanjem te scene kar nekaj težav. Zanimivo je tudi dejstvo, da  je bil film posnet približno tri mesece po tem, ko je Hepburnova rodila prvega sina.

Navdih za nepozabni lik: Capotejeva mama ali soseda

Ob izidu romantične komedije so se zvrstila številna ugibanja, kdo je oseba, ki je bila navdih za lik Holly. Najprej se je ugibalo o umetnici, oblikovalki in dedinji Glorii Vanderbilt, plesalki Joan McCraken in Capotejevi materi Lillie Mae. To bi lahko bila tudi pisateljeva srednješolska prijateljica Phoebe Pierce, zadnja žena Charlieja Chaplina, Oona O'Neill, ali pisateljica in novinarka Maeve Brennan. Sam je svoj čas trdil, da je lik ustvaril na podlagi svojih izkušenj z žensko, ki je v zgodnjih štiridesetih živela v stanovanju tik pod njegovim.  

Stanovanje glavnega lika, v katerem se dogajajo glavne scene filma, je v resnici notranjost studia Paramount, za zunanje kadre pa so uporabili newyorško stanovanje na naslovu East 71st Street. Leta 2014 se je pojavilo na nepremičninskem trgu, lastnik pa je zanj zahteval 8,6 milijona evrov in ga junija naslednje leto prodal za 6,4 milijona evrov.