Tone Kuntner je eden izmed legendarnih slovenskih igralcev, ki pa svojega življenja ne posveča le umetnosti igre, temveč tudi pisanju pesmi. Igralski talent je po slavnem očetu podedoval tudi sin Jernej Kuntner, ki se mu je ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ki ga praznuje 13. maja, poklonil z objavo na Instagramu. "Vse najboljše, dragi oči," je zapisal ob galerijo njunih skupnih fotografij, med ključnike pa dodal "še na mnoga leta".
Vitalni 80-letnik je bil od diplome leta 1968 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pa vse do upokojitve član Mestnega gledališča ljubljanskega. Odigral je več osrednjih likov, med njimi Hvastjo v Cankarjevih Hlapcih, Kreona v Smoletovi Antigoni, Čebutikina v Treh sestrah Čehova, Obsojenca v Petanovih Dachavskih procesih in Matijo Čopa v Flisarjevi drami Iztrohnjeno srce. Od gledaliških upodobitev sta mu, kot je povedal pred desetletjem, najbolj v spominu ostali vloga Kreona, za katero je leta 1983 prejel Borštnikovo nagrado, in vloga Johna Proctorja v Millerjevi drami Lov na čarovnice. Leta 1980 je za igralsko delo prejel priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Igral je tudi v filmih, kot sta Na klancu v režiji Vojka Duletiča ter Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića, ter v nekaterih serijah.
Kuntner pa ne le igralec, znan je tudi po svojem pesniškem ustvarjanju. V svoji ljubezenski liriki in poeziji se vrača k vprašanjem zemlje in vraščenosti z njo, samega sebe pa je že večkrat označil za enega redkih domovinskih pesnikov. Med svojimi pesniškimi zbirkami izpostavlja delo O domovina iz leta 1994, za katero si je naslov sposodil pri Cankarju. Ob 10. obletnici osamosvojene Slovenije je izdal zbirko Mati Slovenija, leta 2013 pa je izšla tretja zbirka z domovinsko tematiko Podorane sanje. Leta 2016 je bila izdana tudi zbirka Mati Slovenija, ki jo je posvetil 25-letnici samostojne Slovenije, kmalu pa bo izšla tudi njegova zadnja, v kateri prevprašuje svoj odnos z zemljo, ki jo doživlja kot mater.
Do leta 2013 je bil Kuntner član Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN, a je iz njiju izstopil. Kot vzrok je tedaj navedel politikantstvo, s katerim sta se po njegovih besedah začeli ukvarjati društvi. "Bil sem prvi, ki sem izstopil, za menoj so sledila tudi velika imena, kar mi potrjuje, da sem storil prav," je še dodal. Za poezijo je leta 1970 prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 1994 zlatnik poezije.
KOMENTARJI (40)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.