Kdaj in kako smo se Slovenci najbolj približali oskarju?

Pisalo se je leto 1961, ko je bil film Deveti krog nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film na 33. podelitvi nagrad. Film je bil sicer jugoslovanski kandidat in torej nominiran kot predstavnik takratne skupne države Jugoslavije. Režiral ga je France Štiglic, eden najpomembnejših režiserjev slovenske kinematografije, in se kljub temu, da film ni osvojil zlatega kipca, zapisal v zgodovino. Ta nominacija namreč velja za največji dosežek slovenskih filmov, ko govorimo o oskarjih.

Film velja za enega prvih jugoslovanskih filmov, ki se je neposredno in realistično lotil tematik holokavsta, antisemitizma in morale. Naslov aludira na Dantejev Pekel, kjer prebivajo največji izdajalci. V filmu postane metafora za najnižjo stopnjo človeške brutalnosti – koncentracijsko taborišče.

Po osamosvojitvi je Slovenija kot samostojna država od leta 1993 začela redno pošiljati svoje kandidate za oskarja v kategoriji za najboljši mednarodni film. Vse do danes smo poslali že več kot 29 filmov, kljub temu da ni bil niti eden nominiran v glavni kategoriji.

Med pomembnejše kandidate štejemo filme Felix (1996), Outsider (1997), Razredni sovražnik (2013), Zgodovina ljubezni (2018), Zgodbe iz kostanjevih gozdov (2019), Kaj ti je deklica (2025).

"Slovence čaka še kar dolga pot do nominacije za oskarja," meni eden najpomembnejših slovenskih producentov Aleš Pavlin, ki je del zgodbe uspešnice Belo se pere na devetdeset. "Ključen je izbor pravega kandidata, saj v luči evropske kinematografije film lahko deluje primerno, a se nato ne obnese pri ameriški akademiji. Ta je namreč še vedno precej konzervativna in nagrajuje bolj klasično narativne filme."

Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti se je v preteklosti na račun tega spopadala s številnimi kritikami, ki so leta 2016 pripomogle k opaznejšim spremembam. Članstvo kritikov se je pomladilo in razširilo, posledično so se v preteklem desetletju prestižne nagrade razveselili nekateri manj pričakovani kandidati. Med njimi so bili žanrski in neodvisni filmi, kot tudi filmi z inovativnimi zgodbami in eksperimentalnim pristopom. Primer je zmaga filma Vse povsod naenkrat leta 2023, ki bi bila pred 15 leti skoraj nepredstavljiva.

"Upam, da bo ravno film Belo se pere na devetdeset letos izbran pri slovenskih odločevalcih, da ga pošljejo kot kandidata. Po izkušnjah z ameriških festivalov, kjer je bil doslej prikazan, smo dobili pozitivne odzive. Nagovori namreč ameriški filmski okus," ob tem doda Pavlin. Prav tako igrata izredno pomembno vlogo tudi mednarodna produkcija in močno zaledje promocije. Resna kampanja, ki bi filmskemu kandidatu povečala možnosti za nominacijo za oskarja, stane namreč vsaj slabih 100.000 evrov.

"Z Belo se pere na devetdeset smo dokazali, da se da prodreti izven meja Slovenije in ob resni podpori bi lahko tudi dolgo vztrajali v tekmi za oskarja," je prepričan Pavlin.

Čeprav pri nominacijah ali zmagah za zdaj nismo bili uspešni, smo Slovenci posredno sodelovali pri filmskih projektih, ki so bili nagrajeni in so poželi mednarodno slavo. Leta 2002 je celovečerec Nikogaršnja zemlja osvojil oskarja za najboljši tujejezični film kot kandidat Bosne in Hercegovine. V njem je zaigral Branko Đurić - Đuro, Slovenija pa je prispevala del finančne podpore in pustila pečat skozi lokacije, na katerih so ga snemali. Nikogaršnjo zemljo so namreč skoraj v celoti, razen ene studijske scene, posneli v Sloveniji. Pri nastanku filma sta sodelovala tudi dva slovenska izvršna producenta. Film, v katerem glavno vlogo igra Branko Đurić Đuro, pripoveduje zgodbo dveh vojakov, Bosanca Čikija (Đurić) in Srba Nina (Rene Bitorajac), ki leta 1993 med vojno v BiH obtičita na ozemlju med dvema sovražnima stranema, na nikogaršnji zemlji.

Je eden ključnih protivojnih filmov v sodobnem času, napisal in režiral pa ga je Danis Tanović, bosansko-hercegovski režiser, ki je bil med vojno v BiH tudi vojni snemalec. Njegova izkušnja je močno vplivala na film. Poleg oskarja je film prejel tudi zlati globus za najboljši tujejezični film, nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu in več kot 40 nagrad s filmskih festivalov po vsem svetu.

Dosežki, za katere se podeljujejo znanstvene in tehnične nagrade, pomembno prispevajo k procesu nastajanja filmov. Jernej Barbič, sicer univerzitetni profesor v Los Angelesu, kjer deluje na področju vizualnih učinkov v filmu, je z ekipo, ki so jo sestavljali še Essex Edwards, James Jacobs, Crawford Doran in Andrew van Straten, oblikoval in razvil programsko opremo Ziva VFX. Zanjo so med 14 podeljenimi oskarji, prejeli oskarja za znanstvene in tehnične dosežke na področju filma.

Ziva VFX je profesionalno programsko orodje za ustvarjanje tridimenzionalnih likov – ljudi, živali in fantazijskih bitij – v filmski industriji. Barbič ga je z ekipo razvil v podjetju Ziva Dynamics, ki ga je ustanovil pred desetimi leti. Uporabljena je bila v več kot 60 svetovno znanih filmih, kot so Garfield (2024), Godzilla in Kong: Novi imperij (2024), Aquaman in izgubljeno kraljestvo (2023), Venom 2 (2021), Stotnica Marvel (2019), Belline pasje dogodivščine (2019), Jumanji: Naslednja stopnja (2019) in Megalodon: Predator iz globin (2018). Ime programske opreme izvira iz slovenskega ženskega imena Živa. Izbrano je bilo zato, ker prinaša jezikovno raznolikost in svežino v svet, kjer prevladujejo angleška imena. Programsko opremo je uporabljalo več kot 500 podjetij in več kot 5000 umetnikov po vsem svetu, je sporočil Barbič.

"Prejeti oskarja za to delo je nekaj velikega. Je nekaj, česar si v mladosti v Sloveniji nisem mogel niti predstavljati," je po podelitvi prestižne nagrade povedal Barbič. "Pot do sem ni bila ravna, bila je zelo dolga. Začeli smo kot majhno podjetje, ki se je nato počasi prebilo na področje filma, kjer sicer vladajo velikani." Univerzitetni profesor je k temu dodal tudi pomembno sporočilo: "To je bila samo še ena potrditev, da lahko tudi nekdo iz majhne države pusti pečat v svetovni kinematografiji. Upam, da je za Slovenijo to znak, da ima svoje ljudi povsod. Tudi v Hollywoodu."

Omeniti gre tudi nemški kratki film Istina iz leta 2023, v katerem je slovenska igralka Nika Rozman odigrala glavno vlogo in je prejemnik študentskega oskarja. Gre za prvi tuji film, v katerem je Slovenka ali Slovenec odigral glavno vlogo ter je prejemnik te nagrade. Gre za študijski film, ki ga je režirala Tamara Denić. Nika Rozman se je tudi udeležila podelitve nagrade v Los Angelesu, ZDA.