Coda, tisti srčni, najboljši film letošnjih oskarjev

Osrednji lik filma Coda je 20-letna Emilia Jones v vlogi Ruby Rossi, ki je edina slišeča v svoji družini, saj so njeni starši Frank in Jackie ter brat Leo gluhi. Družina živi od ribolova, Ruby ji pomaga, zaradi tega pa je tarča posmeha v šoli. Ko se tako kot svoja simpatija Miles vpiše v šolski zbor, jo opazi učitelj Bernardo Villalobos, ki prepozna njen talent. To ji vlije upanje, saj ima čudovit glas. 

Po vrsti prigod, tudi tisti, ko starše zalotiš med seksom in za to izve vsa šola, se zdi, da bo šla njihova ribiška kariera po drugačni poti, a jim to preprečijo uradni organi, nato pa sledijo posledice. Ruby želi ostati z družino in ji pomagati, a je po nekaj nastopih in avdiciji sprejeta na želeno glasbeno akademijo. Bo ostala v družbi najbližjih ali sledila svojim sanjam? 

V zgodbo o odraščanju in ribolovu v času, ko se ribiči borijo za svoje pravice in pošteno plačilo, se mešajo osebne zgodbe pohotnega očeta z dobrim srcem, sočutne mame in odločne nadarjene hčerke, ki si želi predvsem peti. Če vsemu skupaj dodamo še ljubezenske navezave, dobimo simpatično mešanico vzponov in padcev, čustvenih trampolinov in srčnih trepetanj. Po drugi strani pa je drama dober dokaz, da za uspešen film ne potrebujemo bleščečih hollywoodskih imen ali zvezdnikov, saj zadostuje uigrana ekipa relativno nepoznanih imen. Ta nam je tokrat postregla s filmom, ki pogreje srce. 

A tudi dobronamerna trma ima kajpak svoje posledice, ki niso nujno najprijetnejše. Zagotovo pa seže do srca medosebna komunikacija. To bo nedvomno pozdravila gluhonema skupnost, ki se bo v vsem skupaj še najbolj prepoznala. Oskar za najboljši film odpira veliko vrat in src, kar dokazuje tudi oskar za stranskega igralca, ki ga je prejel odlični Troy Kotsur.

Ruby ima ambicije in talent – spomnite se le filma Naša mala mis – ve, da lahko s seboj naredi nekaj več in neha vztrajati ob družini, a se ji vseeno zdi, da mora domačim stati ob strani in jim pomagati. Njihove povezanosti in ljubezni ne more premagati nič in nihče. Vse v imenu zdravega razuma, srčnosti, sočutja, neskončne ljubezni ter sledenja srcu in talentu.

Filmu je zmagoslavje in blišč oskarjevskega večera po krivici odvzel "klofutarski škandal" Willa Smitha, četudi je prejel najpomembnejšega oskarja večera, tistega za najboljši film. Zgodba sicer ne temelji na resničnih dogodkih, gre pa za priredbo francoskega filma La Famille Bélier iz leta 2014, ki je  v blagajne prinesel več kot sto milijonov evrov. 

Režiserka Sian Heder je prejela tudi oskarja za prirejeni scenarij in hkrati potrkala na srca vseh ljudi, ki imajo morda podobne izkušnje, po drugi stani pa je gluhoneme postavila v vsakdanje situacije, ki so jim najbrž dobro poznane in v katerih se morajo znajti, ter prikazala, kako se s tem sooča "običajni" svet in kako te posameznike razume (ali jih pač ne).  

V času, v katerem živimo, ko skušamo sprejeti drugačnost, četudi resničnost morda ni točno taka, je letošnji najboljši oskarjevski film zagotovo treba videti, ob tem pa za trenutek pozabiti na Willa Smitha in to, kako je v pol ure dosegel vrhunec in dno svoje kariere. Če si ga vam ne uspe ogledati v kinu, si ga privoščite na malih ekranih, za katere je morda še primernejši, saj s seboj nosi srčno toplino ter veliko človečnosti in družinske ljubezni.