'Lahko me scvrete v olju, a naj bo olivno z nekaj česna'

Kako ste, potem ko ste odšli v New York, da bi postali montažer, srečali Roberta Shayea in začeli sodelovati s studiem New Line Cinema?

Že v času študija na univerzi sem posnel nekaj filmov, saj ni bilo filmske šole. Napisal sem scenarije, dobil opremo in skušali smo se naučiti, kako jo uporabljati. Posnel sem štiri filme, izmed njih je bil eden kar soliden. Ko sem se preselil v New York, sem začel delati kot montažer, saj nisem dobil dela kot snemalec. Pravzaprav sem enkrat bil asistent snemalcu pri snemanju porniča, a nisem bil kaj prida. A bolje mi je šlo v vlogi montažerja, za kar sem bil bolj talentiran. Nato pa mi je prijatelj dejal, naj se zmenim za distribucijo pri New Line Cinema. Zato sem jim dostavil svoje filme, pogledali so jih in so me poklicali čez nekaj tednov, a se nismo zmenili, ker so mi dejali, da ni trga za kratke filme. Ko pa sem odhajal, so me vprašali, če poznam koga, ki bi znal narediti filmski napovednik (trailer). Takoj sem se javil in se zaprl v studio za dva dneva, naredil napovednik in postali smo dobri prijatelji. Za naslednjih petnajst let. Prej so bili podjetje za distribucijo, nato pa so ob izidu Petka 13 (Friday 13th, 1980) videli, da se da z grozljivkami dobro zaslužiti, saj so sodelovali tudi z univerzami in so dobro poznali tržišče. Bil sem zraven, ko smo se pogovarjali o tem, verjetno ob kakem džointu, haha. Čez nekaj tednov pa sem prišel z idejo za film, ki jim je bila všeč. Dejali so, da mi bodo nekaj plačali, da ga napišem in potem posnamem, napisal sem scenarij, a denarja niso mogli preskrbeti. Zato sem šel in zmontiral grozljivko The Burning, ki je bila prvi film, ki ga je produciral Harvey Weinstein.

Govorimo o filmu Alone in the Dark (Sami v temi) iz leta 1982?

Da, veliko sem se naučil o tem, kako žanr deluje, saj kot montažer praktično narediš film. Zato sem popravil scenarij, da je bil precej bolj strašljiv, nato pa so zbrali denar, morda zato, ker je bil scenarij boljši, ali ker je bil bolj pravi čas. Tako je prišlo do tega, da sem režiral svoj prvi dolgometražni film.

A film ni bil ravno klasična grozljivka, zanimivo, imel je precej znanih igralcev (Jack Palance, Martin Landau, Donald Pleasence), ni pa bil velika uspešnica, ste bili malce razočarani?

Res sem bil razočaran, saj sem hotel narediti umetniški film pod krinko, a je bil pravzaprav grozljivka oz. "slasher". A bile so stvari, ki sem jih skušal povedati, veliko ironije, tudi mojih izkušenj, a nekatere ideje me niso zanimale. Uboji so bili pač cena, ki sem jo moral plačati, da sem film sploh lahko posnel. Nedavno sem pregledoval arhiv in sem našel nekaj recenzij, ki so bile pravzaprav solidne, le en kritik je zapisal, da bi me morali scvreti v olju, a sem mu pisal nazaj in mu dejal, da je v redu, če me scvrejo, samo da naj gledajo, da bo to dobro oljčno olje in da bodo dali zraven tudi nekaj česna (smeh).

Po prvem filmu Nočna mora v ulici Brestov je podjetje New Line Cinema zajahalo val uspeha, zato so hoteli čim prej posneti nadaljevanje, a scenarija ni maral režiser prvega filma Wes Craven, kot sprva tudi ne vi sami. Kako so vas potem prepričali, da ste film vseeno režirali?

Ko so me prvič vprašali, ali bi ga režiral, sem jim rekel, da ne, ker nisem želel biti označen za režiserja grozljivk. Še posebej nisem hotel posneti nadaljevanja grozljivki. Takrat je bil koncept grozljivk precej drugačen, kot je zdaj. Zdaj so ponavadi nadaljevanja večja, uspešnejša in jih vsi želijo režirati, takrat pa je bilo nadaljevanje ponavadi slabše in nič kaj takega, kar bi si nekdo želel posneti. Govoril pa sem s prijateljem, ki je producent v Los Angelesu in mi je dejal, naj ne bom neumen, saj bo film zaslužil veliko denarja, podobno kot ga je tudi prvi film, in da bom potem imel kariero in bom lahko naslednjih petnajst let snemal filme. Zato sem sprejel izziv, ko je bila premiera, je bil to najbolj uspešen film v prvem vikendu predvajanja, v ponedeljek zjutraj pa me je poklical znameniti producent Dino De Laurentis, ki mi je ponudil film. Torej je imel moj prijatelj prav.

Kot mi je dejal že Robert Englund, so pri New Line Cinema hitro dojeli, da ni filma s Freddyjem Kruegerjem brez njega, ste pa posneli nekaj prizorov, v katerem Freddyja igra nekdo drug, ki so ostali v drugem filmu ...

Samo en prizor je, uspelo mi je, da je to eden in edini, ki je brez njega. Ker so pri studiu mislili, da bo kot pri filmu Petek 13, ko tip skoči, ubije človeka, potem pa izgine, hkrati pa nima nobene osebnosti, nobenega besedila. Freddy pa je pravi lik, ki ga igra igralec, ki ima hkrati zelo močno osebnost, kar naredi Freddyja za tako dober lik. Ljudje pravijo, ah, saj imajo kaskaderje. Saj smo našli enega, za katerega se je nekako zdelo, da bi lahko zaigral Freddyja, tudi kostum mu je bil prav, a premikal se je kot kakšen Frankenstein. Zato sem se zavzel za to, da naj vlogo igra Robert, ker je zelo pomemben zanjo.

Kakšen je bila vaš odnos z Wesom Cravenom, če ste ga sploh imeli?

Srečal sem ga, a je bil precej drugačna osebnost od mene. Bil je bolj tihe narave, intelektualec, bolj zadržan. Nikoli ga nisem dobro poznal, a sva bila prijateljska, ne bi rekel prijatelja, a prijateljska. Ko sem se preselil v Los Angeles po drugem filmu, nikoli nisem z njim govoril o nadaljevanju. Ko so me najeli, njega ni bilo, nikoli ga nisem poklical, da bi ga povprašal, kako naj posnamem ta film. Filma ni maral, ker Freddy pride v resnično življenje, ko so ljudje budni. Čutil je, da so kršena pravila, ki so mu bila zelo pomembna, jaz pa, iskreno, nisem imel kaj veliko vpliva na sam scenarij. Snemali smo šest tednov, kar ni veliko časa, moja naloga je bila, da vzamem scenarij, ga skušam razumeti in iz njega narediti najboljši film, kot sem ga lahko, s tem scenarijem, ki so mi ga dali. Kar je bilo precej zapleteno, saj ponavadi delam na scenariju, ga popravljam, da sem bolj vključen v sam proces. Ko sem se v Los Angelesu srečal z Wesom, sva se lepo pogovorila in dolgo ostala v stikih. Dejal je, da je film dobro narejen, to pa je bilo to.

Freddy je v drugem delu postal še zlobnejši, tudi njegova maska in podoba sta bili še bolj temačni in bizarni. Polasti se telesa Jesseja, Lisa pa premaga Freddyja in reši Jesseja, hkrati pa je konec filma idealen za tretji film, kajne?

New Line Cinema je veliko zaslužil s prvim filmom, menili so, da zato, ker je strašljiv in ker je imel dobrega negativca v liku Freddyja Kruegerja. Zato so hoteli še en film, na katerem piše Nočna mora v ulici Brestov, da bi bil uspešen, da spet zaslužijo in da bi morda posneli še tretji film. Edina stvar, ki so mi jo rekli, je bila, naj naredim Freddyja strašljivega in temačnega. Ker niso marali maske v prvem filmu, sem najel novega mojstra za efekte Kevina Yagherja, ki je bil prvotno kipar. Zato je tudi snemalec iz prvega filma vedel, da mora biti negativec posnet čim bolj v temi, da bo vse skupaj še bolj skrivnostno. Freddy je precej nadležen lik, kasneje postane bolj šaljivec, skoraj že malo kičast.

Četudi drugi del sprva ni bil ravno priljubljen pri oboževalcih, je kmalu dobil kulten status, saj je v njem kar nekaj markantnih prizorov, ki spadajo v sam vrh te filmske serije. Obenem pa naj bi Marka Pattona, glavnega igralca, izbrali, četudi sta bila v igri celo Brad Pitt in Christian Slater?

To govorijo nekateri ljudje, a moji zapiski s snemanja pravijo, da Brada Pitta ni bilo med kandidati. Sicer bi to bil precej drugačen film, ljudje zagotovo ne bi govorili, da je to najbolj gejevski film vseh časov. A ker je dekle v filmu v bistvu fant, sem zato potreboval fanta, ki ima nekakšno čutnost, da lahko zaigra tako vlogo, saj je v vlogi žrtve. Nihče na snemanju ni vedel, da je Mark v resnici gej, iskali so novega Johnnyja Deppa, saj niso hoteli razkriti, kaj je v resnici, sicer ne bi mogel delati v Hollywoodu.

To je bilo sredi 80. let, a Mark je imel kar nekaj pomislekov glede tega, posnel je tudi dokumentarec o svojih demonih in strahovih, ste se potem pobotali glede tega?

Z Markom sva imela profesionalen odnos, nikoli se nisva družila. Na snemanju je bil bolj sam zase, sprva sem mislil, da je to povezano z vlogo, potem smo se videli še na premieri, kasneje pa ga nisem več videl. Agent mu je kasneje povedal, da ne more igrati "straight" vlog, saj je gej, zato se je odpovedal karieri. Dobil je aids, postal zelo bolan, skoraj je umrl, nato se mu je stanje izboljšalo in se je preselil v Mehiko. Za dokumentarec Never Sleep Again so morali najeti detektiva, da ga je našel. Ob 30. obletnici drugega filma sva se malce bolje spoznala. Bil je jezen, saj je menil, da je scenarist dal gejevski podton v film, a ni tega nikomur povedal. Jaz pa sem mu rekel, da naj se ne sekira, da koga briga, saj je bil film finančno uspešen. Zame je to pomenilo kariero, zanj pa se je vse ustavilo, obupal je. A sva se na koncu lepo pomenila, zdaj sva prijatelja in srečen sem, da ima film mlado gej občinstvo, ki je film vzelo za svojega, četudi to ni bil naš osnovni namen.

Grozljivke torej niso vaša prva ljubezen, a ste jih naredili kar nekaj, film Odpadniki (Renegades, 1989) pa je nekako pokopal vašo kariero, kaj se je zgodilo?

Po Nočni mori v ulici Brestov 2 sem posnel film The Hidden (Skriti), ki je dober film, a ni bil uspešen, četudi je bil večini všeč. Ljudje niso hoteli priti v kino. V Hollywoodu so vsi hoteli delati z mano, zato sem videl priložnost, da bi posnel kaj drugega, da dobim prvorazreden scenarij, igralce in posnamem vrhunski film. Zato sem okleval, a se je tudi navdušenje nad mano ohladilo, sam pa kar nisem našel dobrega projekta. Za Renegades sem mi je zazdelo, da bi lahko bil dober film, z dvema mladima igralcema (Lou Diamond Phillips, Kiefer Sutherland op. a.), a se spet nekako ni zgodilo, saj je moj trenutek izpuhtel. A sem filme po tem snemal še naslednjih petnajst let.

Da, a po filmu Beeper pred dvajsetimi leti potem niste več posneli filma. Je morda ostal kakšen projekt, film, ki vam je ostal v predalu  in ga niste nikoli posneli?

Studio Warner Bros mi je ponudil film Gremlini 2, saj je bil prvi film najbolj dobičkonosen projekt v zgodovini studia, a nisem želel posneti še ene "dvojke", saj sem se imel za avtorja in avtorji pač ne posnamejo drugega dela originalnemu filmu nekoga drugega. A me je vedno zanimalo, kaj bi bilo, če bi rekel "da", ker je bil velik film z velikim proračunom. Na koncu sem posneli še eno nadaljevanje, in sicer Wishmaster 2, namesto Gremlinov 2. Da sem se preživljal, sem posnel veliko filmov za televizijo in vedno sem dobil tiste bolj zanimive. Z eno izjemo. En film, ki sem ga posnel v Španiji, je precej zanič. Prosim, ne glejte filma Arachnid! (smeh)

Pred nekaj leti je bilo govora o ženskem vampirskem filmu, kar se je zgodilo s tem?

Za film sem imel namen posneti to jesen oz. lani, ko smo že iskali lokacije za snemanje. A je žal razpadla finančna struktura, kar me je precej razočaralo, saj sem pred tem kakih trinajst let študente na univerzi učil filmski program. Nisem bil več v Hollywoodu, sem bil zaposlen z drugimi rečmi. Potem se je ponudila priložnost, zato vseeno upam, da nam bo ta film uspelo posneti, saj ima zelo dober scenarij z dobrimi prizori, ki si jih želim posneti.

Bi posneli še en film iz serije Nočna mora v ulici Brestov, če bi imeli priložnost in če bi tako naneslo?

No, ja, če bi bil v njem Robert Englund, a se mi zdi, da me ne bo nihče prosil. Skušali so sicer oživiti franšizo brez Roberta, a ni bila kaj prida. Filma nisem videl ...

Oba z Robertom sta že krepko v sedemdesetih, ali vseeno mislite, da ima "v sebi" še en film, bi lahko še enkrat zaigral v tej vlogi?

Zagotovo, ima toliko energije! Saj ste ga srečali. Robert je zares vulkan energije, zato je Freddy tudi tako dober lik, Robert ima to neomajno energijo, ki jo doprinese k liku. Vidite, zakaj je dober kot Freddy, tako mogočen igralec je, naravnost nezamenljiv.

Kaj pa Slovenija, ste prej kaj vedeli o nas, poznali kar koli?

Iskreno ne, samo Melanijo Trump, haha. Nič nisem vedel o Sloveniji, celo mešal sem jo s Slovaško, nisem prepričan, če bi jo našel na zemljevidu. Ljudje so mi govorili, da sem nor, če bom šel sem, me bo zbombardiral Putin. A je poleg Italije, mislim, da se to ne bo zgodilo (smeh). A mi je odlično tukaj, lepa narava in čudoviti ljudje. Presenečen sem, da je tako lepo, z Robertom se nama Prlekija zdi kot Toskana. Vrhunska hrana in vino. Celo moja žena, ki ponavadi slabo spi, je spala kot dojenček. Oba sva se imela naravnost noro. Rad bi se še kdaj vrnil.