Matter pred premiero filmskega prvenca Ameba

Kmalu bo premiera vašega dolgometražnega filma Ameba, o čem govori?

Dacho: Premiera bo 8. avgusta v Kamniku, v okviru Kamfesta. Snemali smo že pred tremi leti, govori pa o korporaciji, ki je zakupila vodne vire, primanjkuje vode.

Tunja: Prekupčevanje z vodo. Nekateri štosi so stari že dvajset let.

Dacho: Imamo mobilne telefone, a nam izklopijo internet, film se dogaja v bližnji prihodnosti, denarja ni, obstajajo neke pike. Obstajajo neki poslovneži, a se nam ne sanja, za kaj v resnici gre. Vodo pa nosimo v kanistrih, kot so jo med vojno v Sarajevu.

Tunja: Skratka, v bližnji prihodnosti v majhnem mestu izklopijo vodo, kupuješ jo lahko samo v plastenkah, ljudje začnejo z njo prekupčevati.

Luka: Snemali smo največ v Kamniku, kjer smo se najlažje organizirali in zmenili z ljudmi.

Film je črno-bel, deluje kot kak francoski neodvisni film ...

Dacho: Ko smo rekli, da gremo snemat neodvisni film brez proračuna, so nam dejali, da nismo normalni. A ko dejansko to storiš, se zgodi nekaj čudovitega. En prijatelj, ki ima gostilno, nam je ponudil stanovanje, pripravljal je tudi hrano za ekipo, mi pa smo mu na koncu kompenzirali in imeli pri njem brezplačen koncert.  

Tunja: Mesec in pol smo živeli pri njem, sicer dokaj robinzonsko, snemali pa smo sedemindvajset dni. Poleg tega, da smo bili glavni igralci, smo bili hkrati "dečki za vse".

Koliko je bilo dejansko ljudi v ekipi?  

Tunja: Okoli deset ljudi.

Dacho: Nam je šlo večinoma za to, da najdemo ljudi, ki bi bili primerni za posamezne vloge, da zaživijo v tem okolju. Neverjetno je bilo, ko me je poklical Davor Janjić in mi povedal, da posluša Matter, saj je bil idealen za vlogo mojega očeta. Dobili smo še Olgo Kacjan in Mojco Partljič, ki smo jima pustili prosto pot. Sicer pa je vsak lahko igralec, samo da ga sprostiš. Nastopilo je tudi veliko naturščikov.

Tunja: Resni igralci so se sprostili in zaigrali na naraven način. Mi, ki nismo igralci, nismo bili pod pritiskom. Opazovati Olgo Kacjan pa je bila zares impresivna izkušnja.

Luka: Tudi življenje je zgolj to, da si v njem izdelaš določeno identiteto.

Dacho: Tudi Mia Skrbinac je odigrala izjemno vlogo Sanele, v katero je zaljubljen Tunja.

Je bila torej velika želja po kratkem filmu Pimpin Piaf, da posnamete dolgometražec?

Dacho: Film je režiral Blaž Završnik, ki je zelo angažiran in zavzet, vedno prvi na snemanju, jaz pa sem delal z igralci. Brez strukture ni filma. Veliko smo se naučili glede strukture in samega razvoja scenarija in likov. Nazadnje so vsi, ki so sodelovali, postali koproducenti.

Tunja: Slediti moraš nekomu, ki mu zares zaupaš.

Je torej smiselno govoriti o budžetu, če gre za film brez proračuna?

Dacho: Vrednost filma je okoli pol milijona evrov, kar je drobiž. Zavedamo pa se, da to lahko narediš samo enkrat. Recimo, kako dobiti končni zvok, kar je najmanj trideset tisočakov. Menili smo se na Vibi, nato pa sem srečal prijatelja Stojana, ki nas je skoraj prosil, da bi to lahko naredil.

Luka: Dejansko smo imeli izdatkov za okoli tri tisočake.  

Tunja: Če bi se obrnili na filmske ljudi, bi rekli, da ni šans, da to stane toliko in toliko.  

Dacho: Nekaterim se zdi abstraktno oz. nerealno, da nam je uspelo.  

Tunja: Nismo vedeli, ali nam bi uspelo, bila je velika želja, hkrati pa nismo šli v to, da bi ne vem koliko zaslužili. To ni bil naš namen.  

Torej bo film v kinih?

Dacho: Premiera, kot rečeno, bo 8. avgusta, imamo še enega koproducenta, Italijana, ki nam bo pomagal pri festivalih. Želeli smo narediti estetski film, do katerega pa je bila dolga pot.

Je slovenska realnost taka, da je treba nekaj tihotapiti, preprodajati ali ukrasti, kot sporočate v svojih filmih, ali ste bolj privrženci tovrstnih tematik, ki ste jih prezrcalili v svoje filme?

Dacho: Bolj na način Samo bedaki in konji (smeh).

Luka: Vse je na ljudski osnovi, pogodbenega je malo, haha. Četudi nam ne bi uspelo posneti filma, nam je bilo pomembno, da smo tisti mesec zares uživali.

Tunja: Tudi Delboyu nikoli ne uspe, ves čas preprodaja, a ko mu na koncu uspe, je serije konec. V bistvu pa tega nismo hoteli videti, hoteli smo videti pot, kako je prišel do tja.  

Dario, pred leti smo te videli v Alfa Romeo in Julija, ki je bila tipična najstniška romantična komedija, a očitno nisi hotel biti najstniški idol, vsaj take vrste ne ...?

Dacho: Čeprav delujemo pogumni, smo v resnici precej sramežljivi, in ponosen sem bil sam nase, ko sem šel posnet film in ko sem sodeloval v nekaj serijah. Naredil sem, kar sem lahko. Potrudil sem se po svojih najboljših močeh.  

Kaj je torej umetnost?

Dacho: Neumna je percepcija, da moraš trpeti ali umreti za umetnost. Najprej je življenje, potem šele umetnost. Najprej je življenje, umetnost je posledica.

Luka: Živeti moraš za umetnost.

Tunja: Trpiš morda tudi kdaj, a umetnost proti življenju ni nič. Težje je živeti kot delati umetnost.  

Kaj pa imate novega na glasbenem področju?

Luka: Imamo že posnet novi album, ki je dokončan, a delamo počasi in z občutkom. Naslov je Haos, ki se poigrava s teorijo strukture v življenju in popolnim kaosom. Kako nihče ne mara neke rutine v življenju, službe in družine, po drugi strani pa to zelo potrebuje in po tem hrepeni. Hkrati pa potrebuješ tudi popoln kaos, ko ti ustreza, da se ti dogajajo nepredvidljive stvari, a tudi bežiš pred njimi.

Dacho: Luka je struktura in točnost, midva s Tunjo pa sva bolj kaos in eteričnost. Sicer pa smo na album, ki naj bi izšel proti koncu leta, zelo ponosni, saj smo imeli čas vse izpiliti in ga zares narediti točno tako, kot smo želeli.

In kaj bo vaš naslednji korak?  

Dacho: S širokim korakom v prihodnost proti boljšem življenju, haha. V bistvu si želimo, da bi imeli čim več premier filma po Sloveniji, ker je v zraku novo zaprtje. Če pa ne uspe, bomo pa posneli še en album (smeh).