Nazaj v prihodnost, 35 let pozneje

Pravzaprav se je vse začelo v glavah režiserja Roberta Zemeckisa in koscenarista Boba Gala. Zemeckis je za vlogo Martyja McFlyja najprej izbral rdečelasega Erica Stoltza, s katerim so konec leta 1984 že začeli snemati, a se ni najbolje obnesel, saj naj bi bil za bolj komične vložke v filmu "preveč dramatičen". Za vlogo so se potegovali tudi John Cusack, Johnny Depp, finalist pa je bil tudi C. Thomas Howell, a je izgubil proti Stoltzu. A Zemeckisu ni bil všeč, zato je pri mreži NBC izprosil, da je lahko za vlogo Martyja dobil Michaela J. Foxa, pri studiu Universal pa nekaj milijonov dolarjev, da so lahko začeli znova. Fox je bil sicer precej zaseden s serijo Družinske vezi, zato je moral trdo garati, saj je nemalokrat podnevi snemal serijo, ponoči pa film. A se mu je brez dvoma splačalo, saj je vloga postala ena od tistih, ki je definirala njegovo igralsko kariero.

Komu ne bi bil všeč futuristični videz srebrnega avta znamke DeLorean, ki pri določeni hitrosti lahko potuje skozi čas? Zemeckis, ki je zgodbo napisal skupaj Galom, je avto izbral ravno zato, ker deluje, da bi ga lahko zamenjali za NLP. V eni prvih različic naj bi bil časovni stroj menda hladilnik, a je Zemeckisa skrbelo, da bi se otroci zapirali v hladilnike, ker bi želeli potovati skozi čas. In je zato padla odločitev, da je avto varnejša odločitev. Sicer je dejstvo, da so najprej posneli prizore iz 50. let, ko so poustvarili Hill Valley v studiu Universal, nato pa mesto spremenili v nekoliko razpadajočo različico v 80. letih.

Marty na plesu v letu 1955, kjer se zaljubita njegov oče in mama, za kar se je moral zelo potruditi, da ni spremenil toka zgodovine, zaigra pesem Johnny B. Goode, ki je sicer pesem Chucka Berryja. Ta je tisto leto že imel velik hit z Maybelline, isto leto pa je napisal tudi Johnny B. Goode, a je pesem izšla šele leta 1958. "Morda še niste pripravljeni na rokenrol, a vašim otrokom bo zelo všeč," Marty posvari prisotne na plesu. Berry je sprva negodoval, da bi se pesem pojavila v filmu, a si je premislil, ko je v njegov žep padlo petdeset tisoč zelencev.

Za tiste, ki radi iščejo reference, so zagotovo zanimive tudi povezave s trenutnim ameriškim predsednikom Trumpom, na katerega spominja Biff Tannen (Thomas Wilson) v drugem delu, ko starejši Biff v preteklosti da športni almanah sebi v mlajših letih in potem v novi prihodnosti nesramno obogati, se poroči z Martyjevo mamo in postane "sumljivo" podoben bogatašu, kakršen je Trump.

Poleg slavnega avtomobila so slavne zagotovo postale tudi Nike superge brez vezalk, ki jih Marty dobi v prihodnosti v drugem delu, ki so jih sicer s Parkinsonovo boleznijo prizadetemu Foxu poklonili ob tridesetletnici, večina ostalih oboževalcev pa je najbrž malce razočaranih, da se jih ne da kupiti, kot je napovedal drugi film, četudi so naredili nekaj podobnih različic v zelo omejenih količinah. Podobno utopične so bile ideje, da bodo leta 2015 obstajali leteči avtomobili, a so jih v drugi film vseeno uvrstili, zelo so v spominu ostale tudi leteče rolke (hoverboardi), ki so jih prav tako imeli Marty in druščina, a so jih ustvarili s pomočjo specialnih učinkov. Oboževalci se niso kar tako vdali in so želeli videti lebdečo rolko. Izkazalo se je, da to ni možno, bilo je tudi nekaj prevar, dandanes pa poznamo drugačne "hoverboarde", ki solidno delujejo, a ne lebdijo nad tlemi. Prav tako se širše ne uporablja plačevanje s prstnimi odtisi ali da bi imeli 3-D hologramske reklame za filme, ne moremo v nekaj sekundah "povečati" instantnih jedi, si na gumb v nekaj sekundah posušiti oblačila ali imeti vozila, ki jih poganjajo fuzijski reaktorji. "Ceste? Kamor greva, ne potrebujeva cest!" Martyju na koncu prvega dela zabrusi Doc, a se tudi pet let po napovedanem letu 2015, ko naj bi se promet preselil v zrak, še vedno veselo prevažamo po cestah ...

Da so Marty in druščina, ne zgolj s supergami, letečim superavtom in letečimi rolkami, zanimivo vplivali na številne generacije najstnikov, ne gre dvomiti, avtorje pa je najbolj skrbelo, da ne bi popačili slike prihodnosti, četudi je bilo največ poudarka na komičnosti in dejstvu, da so se trudili prikazati, da gre v prihodnosti kaj narobe le, če kdo živi v "nasprotju s tehnologijo".

Zagotovo svoj obstoj filmom Nazaj v prihodnost dolguje animirana serija Rick and Morty, četudi dostikrat omenita, ko potujeta med različnimi dimenzijami, da "ne marata časovnega potovanja". Film najbrž ne bi bil prav uspešen, če bi se imenoval Vesoljec s Plutona, kot je želel vodja studia Universal, sicer pa so številni studii zavrnili scenarij, menda več kot 40-krat, pri Disneyju pa jih je skrbelo, da gre za film o incestu. Dokler filma ni kot producent podprl Steven Spielberg, ki je Zemeckisa prepričal, da se je za tak projekt vredno boriti.

Ameriški rocker Huey Lewis je s skupino The News prispeval dve pesmi, The Power of Love in Back in Time, a sprva ni hotel imeli nobenega opravka s filmom. Drži pa dejstvo, da gre za njegovo prvo pesem, ki je pristala na vrhu glasbenih lestvic in postala njegov največji hit. Lewis se v filmu pojavi kot eden od sodnikov, ki Martyjevo skupino The Pinheads ocenjuje na šolskem plesu v letu 1955.

Prvi film, katerega 30-letnico in zdaj 35-letnico so oboževalci obeležili tako v ZDA kot drugod po svetu, je brez dvoma najbolj poznan, četudi sta tudi nadaljevanji, ki so ju posneli hkrati in sta izšli leta 1989 in 1990, podobno kakovostni. Drugi del se začne tam, kjer se je prvi del zaključil, saj Marty in Doc odpotujeta v prihodnost v leto 2015, nato pa se Marty vrača v leto 1985 in 1955, a mora spet paziti, da ne zmeša štren v lastnem življenju. V tretjem filmu pa Marty odpotuje v leto 1885, na divji zahod, kjer mora rešiti Doca, ki je obstal v času. V 90. letih so posneli tudi animirano televizijsko serijo, ustvarili tematski park, že od ZX Spectruma naprej pa vse do Playstationa 4 so na voljo tudi različne videoigre, ustvarili pa so tudi muzikal.

Celotna trilogija je že dobra tri desetletja kultna, saj je, tako ali drugače, pomembno vplivala na popularno kulturo. Mladina bi še danes rada letela z letečimi rolkami ali imela 'kul' superge, ki jih je nosil Marty. Četrtega dela, kot kaže, ne bo, saj se je trilogija lepo zaključila že tri desetletja nazaj, Zemeckis pa je dejal, da bi še en film "takoj posnel, če bi imel kakšno idejo, ki bi jo lahko Galu povedal, ne da bi se zraven smejal". Po drugi strani pa je prav, da če je trilogija Nazaj v prihodnost genialno originalna, da se jo pusti pri miru, da naj sije v času in prostoru in da se jo vsakih nekaj let predstavi mlajšim generacijam, ki lahko enako, morda še bolj in drugače, uživajo v dogodivščinah Martyja in Doca. Kot se spodobi tudi, da si jih vnovič ogledamo vsi tisti, ki so nam pred toliko in toliko leti polepšale mladost.