Pol stoletja Peklenske pomaranče

Glavni igralec Malcolm McDowell, ki je zaigral Alexa, je film Peklenska pomaranča dolga leta sovražil, predvsem zato, ker ga je "ob živce" spravljal režiser Stanley Kubrick, ki je od njega zahteval igralsko popolnost in fizično neomajnost, zaradi česar je moral v nedogled ponavljati prizore. To je bil pri Kubricku sicer nekakšen standard, četudi morda za to ni bilo potrebe. Režiser je namreč tudi na tak način hotel igralce spraviti v posebno stanje, da so od sebe dali tudi tisto, česar sicer ne bi nikoli. McDowell si je recimo prav za pričujoči film pošteno podrgnil očesna zrkla zaradi ponavljajočih poskusov prizorov zdravljenja po metodi Ludovico, da je začasno oslepel in si ob nekem prizoru pretepanja nalomil tudi nekaj reber.  

Kubrick je bil namreč prepričan, da igralci najbolje igrajo, če jih ujame nepripravljene, ko jih prevzamejo prava čustva. A je v tem pogosto šel predaleč. Sploh pri igralkah, saj je znano, da je desetletje kasneje Shelley Duvall, ki je zaigrala v Izžarevanju, dejala, da je med snemanjem zaradi njegovega trpinčenja "vsak dan jokala".

"Prvih deset let sem film sovražil. Vrh glave sem ga imel. Nisem hotel govoriti o tej preklemani zadevi, dovolj sem imel vsega. Potem sem dojel, da je mojstrovina in da sem bil sam velik del nje. Zato sem jo sčasoma sprejel in začel uživati v dejstvu, da jo ljudje obožujejo," je povedal igralec, ki je priznal, da ga je režiser izbral, ker se mu je zdelo, da na platnu izžareva inteligenco. Prestopnik, ki ima rad Beethovna, že ne more biti tako slab, ali pač?  

Film so zaradi kontroverznosti prenehali prikazovati v Veliki Britaniji, prepovedan pa je bil tudi v številnih drugih državah, predvsem zaradi prikazovanj nasilja, kar je po svoje ironično, saj je Kubirck, seveda po romanu Anthonyja Burgessa, prikazal najprej "ultra nasilje", nato, kakšne so posledice, ko je bil Alex ujet, kako so ga skušali nasilja in tovrstnih ravnanj na silo "ozdraviti", kakšni so bili njegovi poskusi vključitve nazaj v družbo in kako so se ob vsem skupaj spremenili ljudje okoli njega.  

McDowell je povedal, da se mu film sprva sploh ni zdel kontroverzen, saj jo v njem skupi le nek klošar, čeprav kasneje ubijejo tudi "gospo z mačkami" in kdo si ne bi zapomnil morda najbolj zloveščega prizora v filmu, ko nadlegujejo zakonski par in režejo obleko in posilijo ženo pisatelja Alexandra, njega pa ohromijo, ob prepevanju zimzelene Singing in the Rain. "Če primerjamo z nasiljem v filmih Sama Peckinpaha, potem je Peklenska pomaranča kot Disneyjev film," je izjavil igralec.

A vseeno se je ves napor in trud, ki ga je moral McDowell vložiti pod vodstvom "kontrolfrikovskega" režiserja, vendarle izplačal, saj je nastala mojstrovina neslutenih razsežnosti in globokega vpliva na svet in filmsko zgodovino. Glavni igralec je bil po snemanju tako čustveno kot telesno popolnoma izžet, da si je vzel kakšen mesec zasluženega dopusta, ko se je samo vozil naokoli z avtom in skušal priti k sebi.

Kubrick se je nato leta 1973 zaradi nekaterih kriminalnih dejanj britanskih mladinskih tolp, ko so zglede vlekle v njegovem filmu, odločil, da ga bo sam dal v "bunker" na Otoku, kjer ga niso prikazovali naslednjih trideset let. Vse skupaj je šlo tako daleč, da sta se zgodila resnično posilstvo in umor, grozili pa so mu tudi s smrtjo ter še kupom drugih stvari, zaradi česa je takrat moral najeti varnostnike na posestvu v Hertfordshiru. In dejansko se je tega tudi držal, dokler niso po njegovi smrti izšle zbirke njegovih filmov na DVD-nosilcih, kar smo takrat z veliko strastjo pograbili vsi tisti, ki prej niso mogli videti vseh njegovih odličnih stvaritev.

Peklenska pomaranča je ob 50-letnici dobila posebno novu 4K-UHD izdajo s kupom dodatkov, tematsko pa so teme nadzora uma in avtoritarne grožnje dobile povsem novo dimenzijo in so v Trumpovskih časih, času ponorelih družbenih omrežij in proticepilske gonje še kako relevantne. Če je bila pred pol stoletja bojazen glede prestopništva mladine, je danes kot slutnja strahov našega vsakdana.

In tudi po vsem tem času ostaja dvoumnost v samem osrčju Peklenske pomaranče, in sicer ali bi morali Alexu dovoliti prosto izbiro, da posiljuje in ubija, četudi je bil za to kaznovan? Je osebna avtonomija bolj pomembna od varnosti in zaščite javnosti? Kar nas spomni na gibanje #MeToo in pohode proti koronskim zaprtjem družbe.  

Peklenska pomaranča je dodobra vtisnjena v naš DNK, saj je v zadnjih petih desetletjih pustila svoj pečat v številnih delih in akterjih pop kulture, od Bowieja pa do Simpsonov. Film je v bistvu prava poezija, vizualno in glasbeno do skrajnosti dovršena pripoved, ki jo lahko vsakič vidimo v drugačni luči ali jo razumemo na drugačen način. Kdor jo je gledal, lahko najde nešteto priložnosti in razlogov za ponoven ogled, kdor je ni, pač ne ve, kaj zamuja. Kubrickova genialnost pa še nikoli ni tako izrazito opozarjala na to, da je Peklenska pomaranča morda najbolj pomemben film vseh časov in hkrati bistven košček filmske zgodovine, ki nas lahko po popelje tako v "beethovnovska" nebesa ali pahne v pekel najbolj izprijenega nasilja in zlorab. Vam zveni znano?