Preboj pri Menini planini je edinstven dogodek v slovenski zgodovini in zgodovini NOB, simbol svobode, nekateri pravijo, da je Preboj "prvi pravi" slovenski partizanski film ...

Če gledamo zgodovino slovenskih in jugoslovanskih filmov, vidimo, da je ta zelo bogata, saj je nastal svoj žanr partizanskega filma, delno podoben špageti vesternom, veliko pa je bilo tudi filmov, ki so služili sistemu propagandne narave. Hkrati je bilo tudi nekaj filmov, ki so bile prave človeške drame. Dejstvo pa je, da se teh filmov v zadnjih tridesetih letih ni snemalo, morda ga zato kdo to v tem trenutku obravnava kot nekaj novega.

Za zgodbo o preživetju ste menda izvedeli šele lani. Kako se je potem vse skupaj premaknilo, sploh če ste delali neodvisno, da je nastala tako hitra realizacija vsega, da je film v dobrem letu že kinih?

Aljaž Verhovnik, generalni sekretar Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (ZZB), je imel govor na proslavi dogodka na Menini planini in se je s Francem Severjem Franto pogovarjal, kako bi bila to dobra tematika za film. Jaz pa sem z nekaj dnevi razlike na proslavi ZZB prvič slišal za to zgodbo, ki me je čustveno tako spodbudila, da sva se dobila z Aljažem, s katerim sva že prej sodelovala, ter se odločila, da gremo v akcijo. Kako bomo postopali, od temeljev naprej, pa smo potem videli, da se je stvar razvijala precej hitro. Moči sva združila moja produkcijska hiša in ZZB kot producent. Ker smo želeli izkoristiti letošnjo zimo, nismo čakali na razpise Filmskega centra, zato smo se odločili za neodvisno pot, preko množičnega financiranja, zbiranja sredstev članov ZZB in sponzorjev, na takšen način smo tudi "zapakirali" proračun tega filma.

In kakšen je bil okvirni proračun?

Zgodila se je močna energija med ljudmi, da nas je veliko ljudi podprlo, kar me je zelo presenetilo. Prek množičnega financiranja smo zbrali nekaj manj kot 13 tisoč evrov, proračun pa je nato z vsemi donacijami in sponzorstvi vred znašal približno 60 tisočakov.

Snemali ste pozimi v precej težkih razmerah, gre za zgodovinski film, kar zadeva kostume in produkcijo?

Produkcija je zahtevala še veliko drugih stvari, ki jih potrebuješ pri neki moderni drami, ki se pri nas rade snemajo. Seveda pa se ti potem kdaj kolca v montaži in si želiš, da bi imel dodatni snemalni dan, da bi še kaj dodatno posnel ali obrnil malce drugače. Kaj šele, če bi imel pet dodatnih dni. Celoten film smo posneli v dvanajstih snemalnih dneh. A smo dobili dovolj materiala, saj smo imeli sedem dni po dve kameri. V zadnjih dveh tednih sem film videl petkrat in sem z njim zadovoljen. Vsakič me posrka vase in me drži do konca, v njem ni nekih praznih prostorov, praznine ali prostega teka.

Poudarjena je borba za slovenstvo, slovensko identiteto, je tega danes premalo, je preveč individualnosti, premalo tovarištva, kot recimo pred 74 leti, ko je partizanom uspel ta neverjetni podvig, petsto se jih je izvilo iz obroča dvanajst tisoč Nemcev ...

V filmu 96-letni Franta sedi za mizo v dnevni sobi, na star pisalni stroj piše spomine in se spominja dogodkov izpred skoraj 75 let. Sprva marsikdo ne razume teh cifer, da je bilo to res, in vse skupaj jemlje za znanstveno fantastiko, a gre za to, da je bilo na bojnem polju petsto proti dvanajst tisoč ljudi. Partizani so se umaknili na Menino planino, ki je velika planota na 1500 metrih nadmorske višine, medtem ko je divizija obkolila vse doline okoli planine, od Zgornje Savinjske doline, Tuhinjske doline, področje med Kamnikom in Gornjim gradom pa vse do Vranskega na drugi strani. Potem so prišli postopoma višje, ko so jih iskali, in odvila se je bitka. Zaradi nepoznavanja in težavnosti terena pa so gor prihajali postopoma. Na koncu filma vidimo tudi dejanske borce in njihove dokumentarne izjave. Tam med drugim Valerija Skrinjar - Valči pove, kako močno je bilo tovarištvo takrat. Po vojni, v miru, pa je to počasi izvodenelo. Današnji odnosi ljudi so precej površni, ni večjega povezovanja, kar pa se hitro zgodi ob kakšni naravni nesreči. Sploh pa je bilo to očitno, ko so se ljudje združili v boju proti okupatorju, ko so hitro dojeli, da se mu je treba upreti. Socialni stiki med ljudmi so bili včasih precej bolj topli in pristni, povezovalni kot v današnjem času, ko so odnosi hladnejši in se vsak drži bolj zase, za svojim računalnikom ali telefonom. Včasih še televizije ni bilo, morda radio, družili pa so se na plesih. Kar je bilo povezovanje bolj odprtega tipa kot danes.

Se pravi, ste snemali pozimi, kako je potem potekala produkcija, je bilo težko vse stlačiti v dvanajst snemalnih dni?

Snemali smo na 1500 metrih nadmorske višine, v snegu, a ne na Menini planini, temveč v okolici Velike planine in Kamnika. Zgoraj je bilo snega preveč, kar nam ni ustrezalo, spodaj pa ga je bilo premalo. Imeli smo vnaprej rezervirane lokacije, ki pa smo jih potem morali ustrezno prilagoditi ali premakniti in iskati nove, glede na naravne danosti in pogoje. Vsa logistika je šla v hišice na Veliki planini, s teptalniki smo prevažali igralce, ekipo, hrano, opremo in zgoraj tudi bivali.

Domen Valič je dejal, da je želel zaigrati v filmu, ki kaže narodni pogum, ponos in vztrajanje med vojno. Kako ste zadovoljni z njegovo igro kot glavnim protagonistom?

Domen je izredno požrtvovalen in angažiran igralec in je dal v vlogo dvesto odstotkov sebe. Tako v samo vlogo kot v interakcijo z vsemi na snemanju. Na vlogo se je pripravljal tudi tako, da se je spoznal in družil s Franto in ostalimi preživelimi, ki jih je skupaj pet. Jaz pa sem naredil tudi intervjuje z vsemi preživelimi, ki so nam podali svoja mnenja in poglede.

Zdi se, da se je vse dobro končalo, na premieri pa se je menda orosilo prenekatero oko?

Glede na odzive po družbenih omrežjih se je film ljudi globoko čustveno dotaknil.

Spletni komentatorji so spet udarili, hitro se vnamejo debate med črnimi, belimi, rdečimi. Kakšen je bil vaš namen oz. želja s tem filmom, da bi ljudje spregledali, videli, začutili?

Iskreno odzivov (še) nisem bral, zato jih težko komentiram. Sicer pa gre za zgodbo o preživetju v ekstremnih okoliščinah. Skupina borcev za svobodo proti nacizmu, na eni strani v nenormalnih razmerah, v mrazu, pomanjkanju hrane, oblačil, orožja, na drugi strani pa imajo vojaški nacistični stroj, ki si je želel podrediti svet. Mislim, da je pomembno, da tudi mlade generacije vidijo neke dele zgodovine, kako so zadeve delovale. Po dolgem času je to film, ki v naših krajih obravnava to tematiko. Drugod po svetu je vojnih filmov iz obdobja druge svetovne vojne veliko ali govorijo o holokavstu. Zgodovina gre svojo pot. Mineva 75 let, žive priče povsod odhajajo, določene politične opcije pa so to pograbile kot priložnost za spreminjanje zgodovine.

In kaj porečete njim v brk, kaj vam očitajo?

V propagandne namene skušajo na vsak način postaviti stvari drugače, če vidimo, da je skodelica bela, bodo trdili, da je črna. Preprosto banalno je, na kakšne načine se lotevajo stvari. Motijo jih številke petsto proti dvanajst tisoč, kar naj bi bil element znanstvene fantastike, ker v filmu ni nobene politične note. Gre za borbo partizanov proti nacistom. Ker dejstva delajo junake iz teh ljudi, gre drugi opciji to v nos, da se je kaj takega resnično zgodilo. Očitali so mi celo, da je to revizija zgodovine v slogu Tarantina.

Glede na to, koliko se krešejo določena mnenja, očitno sprave v Sloveniji (še) ni pričakovati?

Nedavno sem slišal Frantov komentar, da si srčno želi, da bi se ljudje na tem majhnem območju, kjer je tako malo ljudi, nehali med sabo kregati zaradi teh stvari, saj imamo dovolj zdajšnjih problemov, ki jih je treba rešiti, da bi lahko bolje živeli danes in jutri. Če pa pogledamo, kaj se je zgodilo v teh tridesetih letih od osamosvojitve, pa naj je bila na oblasti ena ali druga opcija, so vsi naredili ogromno napak, ogromno se je poslabšalo socialno stanje v državi, ogromno državnega premoženja podjetij se je razprodalo, kar vidimo vsak mesec, če ne skoraj vsak teden. V sedanjem trenutku pa se zdi, kot da ni razlike med enimi in drugimi.

Česa bolj manjka Slovencem: poguma, sloge ali narodne zavesti?

Po svoje je smešno, ker ne glede na politične opcije vsi govorijo o neki narodni zavesti. Kot da je to neka skupna točka, čeprav ima vsak na to svoj pogled. Sloge zagotovo primanjkuje, kaj je očitno iz dnevno-političnih borb. Pogum v ljudeh obstaja, a je pri Slovencih prisoten še nivo razmišljanja o majhnosti, o nemočnosti, da se kaj lahko ustvari. Kar pa morda izgine ob kakšnih športnih dosežkih naših športnikov.