Novi slovenski celovečerec 'Jama' je začel nastajati poleti 2020, v času prvega zaprtja države med pandemijo, ko je obstajala ideja za zgodbo in omejene možnosti snemanja zaradi ukrepov, ki so takrat veljali, in seveda finančnih zmogljivosti. Kot pravi režiser Dejan Babosek, se je vse rodilo iz želje in ljubezni po ustvarjanju filmov, da zgodba spominja na kultni film Bonnie in Clyde, pa so se zavedali šele, ko je film bil posnet, a zato ni nič manj zanimiv, morda je prav to lahko dodatna vzpodbuda za ogled, saj gre tokrat za 'domača' gangsterska roparja, ki sta obsedena drug z drugim in željo po bogastvu.

Od filmov z resnejšo problematiko k filmu, pri katerem naj bi se ljudje sprostili in se zabavali. Kaj je bil navdih in zakaj odločitev za zgodbo, ki je bila povedana že kdaj prej?

V filmih me zanimajo zelo raznolike tematike in žanri. Kot gledalec spremljam vse mogoče: od arthouse kinematografije, filmske velikane svetovnega filma bližnje in daljne preteklosti, kot tudi sodobne komercialne pop corn filme. Navdih za ta film je prišel zelo spontano. Pisalo se je poletje 2020 in ravnokar smo preživeli prvo zaprtje, ustavitev dela in družbenega življenja, nekaj, kar se nam nikoli prej ni zgodilo, niti našim staršem in starim staršem. V splošni ustavitvi družbe in filmskega dela pa se je rodila želja in ideja ustvariti kratek film. Glede na finančne omejitve ustvarjanja in produkcijske zmožnosti se je porodila preprosta zgodba, minimalno število igralcev, lokacija v gozdu in produkcija je stekla. Tekom snemanja pa so prišle ideje, da zgodbo razširimo in ustvarimo celovečerni film. Vse se je dejansko rodilo iz želje in ljubezni po ustvarjanju filmov, v tem primeru pa tudi z gverilskimi produkcijskimi možnostmi. Je pa bilo to obdobje v družbi, ko je v ljudeh na plan privrelo tako najboljše kot najslabše. Odvijal se je velik boj za preživetje, kar je tudi ena osnovna linija zgodbe filma.

Kako je bilo zgodbo Bonnie in Clyda postaviti v slovenski prostor?

V bistvu nismo postavljali zgodbe Bonnie in Clyda v slovenski prostor, v osnovi nismo niti razmišljali o tem filmu, ko smo delali na scenariju, za katerega pa moram reči, da je eden mojih ljubših filmov začetka dobe novega Hollywooda konec 60. in 70. let, ob kateri sem v bistvu odraščal. Te podobnosti med filmoma, torej blaznega roparsko morilskega para, pa smo se zavedeli šele kasneje, ko je film že pristal v montaži. Je pa nato ta paralela s filmoma ostala v mislih in se znašla v opisnem gradivu filma.

Pravite, da bo to slovenski film leta 2024. S čim boste prepričali občinstvo, da se bo vaša napoved uresničila?

Ne, ne pravim, da bo to slovenski film leta 2024, temveč 'najbolj utrgan slovenski film leta', saj smo v sicer preprosti liniji zgodbe v scenarij postavili toliko sladkorčkov, flešov, pop kulturnih referenc in obratov, da bo gledalec ob filmu lahko zelo užival in hkrati bo ob marsičem tudi zelo presenečen v smislu: le kaj so ti jedli, ko so ta scenarij pisali? Občinstvo zelo težko v kar koli zares prepričaš, lahko pa vzpodbudiš interes za ogled filma v kinu z raznolikimi filmskimi vizualnimi materiali, trailerji, inserti, glasbenimi spoti in drugimi akcijami v medijih in na socialnih omrežjih. Še zmeraj je pa zelo pomembna reklama osebnega priporočila gledalcev, ki so si film že ogledali.

Zakaj bo ta film izstopal oziroma bo nekaj posebnega in drugačnega v slovenskem prostoru?

V slovenskem filmu na splošno je veliko filmskih žanrov zelo slabo zastopanih ali sploh ne. V glavnem se snema veliko dram, arthouse filmov, mladinskih filmov, sem in tja kakšna komedija, krimič, potem se pa počasi konča. V 'Jami' smo se zavestno poigravali z različnimi žanri, ki jih tudi sami radi gledamo. Film je tako en žanrski koktejl črne komedije, kriminalke, z elementi slasherja in spaghetti westerna. Navdihi izvirajo tudi od režiserjev Quentina Tarantina, Roberta Rodrigueza, Sergia Leoneja, bratov Coen ... Odmikamo se od znane mantre, da so slovenski filmi težki, dolgočasni in zamorjeni. 'Jama' je izjemno dinamičen, napet, humoren film, glasbeno izjemno širok, poseben poudarek pa smo dali zvočni podobi in naredili zelo zvočno stiliziran in poln film, kakršnih v slovenski kinematografiji nismo vajeni veliko. Je tudi prvi slovenski film in hkrati tudi prvi film s področja bivše Jugoslavije, ki je narejen v tehnologiji prostorskega zvoka Dolby Atmos, ki omogoča, da se zvoki interpretirajo prostorsko kot tridimenzionalni objekti brez kakršnih koli omejitev. Skratka zvočno in vizualno zelo slasten film, malo cartoonish, prej strip kot roman. Nikakor pa ga ni treba v nobenem primeru preveč resno jemati. Samo zabavati se je treba.

To je vaš novi projekt. Kaj je bilo v vlogi režiserja najbolj zahtevno? S katerimi izzivi ste se srečali pri tem dotičnem projektu?

Vsak nov film je v bistvu skok v neznano, vstop na nek novi neodkrit teritorij. So določene obrtniške zakonitosti in produkcijska logistika, ki je pač prisotna povsod, so pa zmeraj neka nova presenečenja in izzivi, ki naredijo ustvarjanje filma vedno znova nekaj unikatnega. Glede na gverilsko naravo tega filma je bil največji izziv spopadanje s proračunom in možnostmi, ki iz tega izhajajo. Posnet celovečerni film v 10 dneh je zelo velik ustvarjalni in energetski zalogaj. Delo ti narekuje hiter tempo vsak dan, da vse zadane scene spraviš pod streho, kar zna biti zelo stresno tako za režiserja kot igralce in ekipo. Tak način dela je tudi nenehno en velik kompromis, kako zgodbo prenesti v filmski medij, saj ti marsikatero idejo, na kak način posneti določene kadre, onemogoči pomanjkanje proračuna, s tem pa časa in filmske tehnike, ki bi jo potreboval. Vendar se filme ustvarja na zelo različne načine, zato kljub tem kompromisom v danih okoliščinah najdeš svoj način, kako film izpeljati. V svojem masterclassu je režiser, oskarjevec Ron Howard, dejal, da ni važno, kakšne sanje in kadre je režiser sanjal, ampak kako se bo gledalca na koncu emocionalno dotaknil.

V filmu igrajo mladi slovenski igralci. Kako ste jih izbirali oziroma s čim so vas prepričali, da ste za nastop v filmu izbrali prav njih?

Z Darjo Krhin in Markom Plantanom sem sodeloval že prej. Z Darjo pri filmoma Strah in Preboj, z Markom pa pri Preboju. V bistvu se je sama ideja za film rodila, ko sva z Markom sedela na kavi in se pogovarjala, kaj bi lahko to poletje naredili. Lea Cok me je s svojo igro zelo impresionirala v filmu Posledice in že takrat sem pomislil, da bi z njo kdaj sodeloval, tako da sem se pri filmu Jama spomnil nanjo. Scenarij ji je bil všeč, dobila sva se na sestanku in se hitro zmenila za sodelovanje.

Kaj se vam osebno zdi najtežja naloga režiserja?

Kakor sem že omenil, je ustvarjanje filma in s tem delo režiserja dolgotrajen, kompleksen proces, ki zahteva popoln angažma. Na eni strani vsa organizacijska logistika, na drugi strani pa kreativno ustvarjanje. Vmes pa ves čas veliko kompromisov, ki izhajajo iz proračuna, in s tem okoliščin, ki so ti na voljo. Na nek način lahko ustvarjanje filma primerjamo z arhitekturo in gradnjo, saj vsak film od začetnih faz do končne realizacije vzame vsaj dve leti časa. Vsaka od faz delovnega procesa režiserja ima svoje težke naloge. Najtežja naloga pa je držati konsistenco in fokus v vseh fazah ustvarjanja, velikokrat se znajdeš v slepih ulicah, pa iščeš izhode in najboljše rešitve pri težavah, ker vsak projekt rodi svoje, kakor tudi, da svojo vizijo zgradiš do konca z vsemi ostalimi sodelavci.

Ob režiji se ukvarjate tudi s pisanjem scenarijev, montažo in produkcijo. Kaj je vaš najljubši del pri nastajanju filma?

Moram reči, da obožujem vse faze nastajanja filma, saj so vse zelo specifične in sladke. Ob začetni ideji, zgodbi in scenariju je prav eno posebno vznemirjenje, ko postopoma gradiš novi svet, ga postopoma dodeluješ in izboljšuješ. Nato faza predprodukcije, ko pričneš scenarij spreminjati v vizualni medij, iskanje igralcev, ekipe in lokacij, ko povežeš vse elemente, da svojo vizijo optimalno preslikaš. Ko je ta faza zaključena, sledi snemanje, ki je velik logistični proces, a hkrati zelo kreativen, saj se ustvarjajo vse podobe in emocije. Enkrat, ko je film posnet, je tu postprodukcija, kjer se v montaži vse slike posnetih kadrov sestavljajo v celoto in kjer se praktično zgodi zadnja različica scenarija in končni izdelek. Občutki so fantastični v vseh fazah.

Film je tik pred premiero, nato potuje po slovenskih kinih. Kam pa bo vas vodila pot v prihodnje? Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Ja, to je lepa faza, ko film končno spustiš od doma v širni svet pred publiko, ko končno zadihaš od olajšanja, se sprostiš in začneš sanjati nove filmske sanje, nove projekte in novo popotovanje. 20. februarja nas čaka premiera v Ljubljani, nato pa mini turneja s premierami po Sloveniji v Novem mestu, Mariboru, Celju, Kranju, Kopru in morda še kje. Zanima me tako ustvarjanje v Sloveniji kakor v tujini. V razvoju imam nekaj raznolikih filmskih projektov. V fazi montaže imam dokumentarno-igrani film Past, ki je druga plat zgodbe, ki smo jo obravnavali v igranem filmu Preboj, o partizanstvu s perspektive preživelih borcev. Začeli smo s snemanjem dokumentarnega filma o alternativni rock sceni na Ptuju v začetku 90. let, ki je bila takrat najmočnejša v Sloveniji in na katero me vežejo krasni srednješolski in študentski spomini. Razvijam pa tudi igrani celovečerni film o prvem pristopu na Triglav leta 1778, ki so ga izvedli štirje Bohinjci, imenovani Štirje srčni možje, ki je zelo lepa in navdihujoča zgodba o premagovanju ovir in zmagoslavju človeškega duha.