Serijski umori, satanizem in zbiranje duš

Da so bile Osgoodu "Ozu" Perkinsu grozljivke položene praktično že v zibelko, ni presenetljivo, saj je sin Anthonyja Perkinsa, ki je zaigral Normana Batesa v originalnem Hitchcockovem Psihu (1960) in tudi v treh nadaljevanjih. Oz je mladega Batesa zaigral v Psihu 2, ko je bil star devet let, videli pa smo ga lahko tudi v filmih, kot so Volk (1994), Blondinka s Harvarda (2001), Tajnica (2002), Star Trek (2009) in nazadnje v Ne (2022), Jordana Peela.

Režisersko pot je pričel leta 2015 z nadnaravnim trilerjem The Blackcoat's Daughter, nadaljeval je naslednje leto z I Am the Pretty Thing That Lives in the House, leta 2020 je posnel različico Janka in Metke, trenutno pa navdušuje s trilerjem o serijskem morilcu, ki se podpisuje kot Longlegs, pri nas pa so naslov filma prevedli kot Zbiralec duš. V njem Nicolas Cage zaigra moža Dala Cobbla, poimenovanega Longlegs, satanističnega morilca z otroško nedolžnostjo in Jokerjevsko izprijenostjo, njegova dejanja pa so tesno in nepovratno povezana z življenjem agentke FBI Lee Harker (Maika Monroe) in njene mame.

V stranskih vlogah blestita tudi Blair Underwood kot Leein nadrejeni in Alicia Witt kot njena mama Ruth Harker, oba poznana iz filmov iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja. Če lahko primerjamo Harkerjevo s Clarice Starling, ki jo je odlično upodobila Jodie Foster v filmu Ko jagenjčki obmolknejo, brez težav najdemo podobnosti, čeprav se zdi preteklost Harkerjeve, ki sicer odlično raziskuje ozadje satanističnih obredov in serijskih umorov, še bolj temačna in kompleksna. Lee se namreč počasi, košček za koščkom razkrivajo grozljive skrivnosti iz travmatične družinske preteklosti, ki je morda hujša, ko bi sploh upali pričakovati.

Med filmom dobimo tudi zanimive glasbene namige, od T. Rex, katerih glasbo so uporabili v filmu, do naslovnic albumov Transformer Louja Reeda ter Rio Duran Duran. Film se namreč ne začne s kakšnim citatom iz biblije (krščanske ali satanistične), temveč s citatom pesmi T. Rex Get it on (Bang a Gong), pod katero se je leta 1971 podpisal Marc Bolan. Perkins, ki je tudi avtor zgodbe, pa je priznal, da je prav v glasbi in besedilih omenjene zasedbe našel navdih, kar je tudi nekaj, kar je že ob prvem telefonskem klicu razumel tudi Cage, da se je strinjal, da bo v filmu zaigral in ga tudi produciral.

Dolgoletni umori, skrivnostna sporočila in šifrirani zapiski agentko Harker vodijo skozi srhljiv labirint preiskav in raziskovanja umorov, ki trajajo že več desetletij. Vse bolj namreč odkriva, da ima primer nepričakovane povezave z njeno lastno preteklostjo in okultnimi praksami. Perkins v filmu ustvari potrebno napetost, saj nenehno uporablja vizualne in zvočne elemente, ki so že sami po sebi dovolj za tesnobnost, saj iz trenutka v trenutek ne vemo, čemu bomo priča naslednji trenutek. Tako montaža kot zvočni dražljaji nas ves čas držijo na robu sedežev, četudi morda niso vedno (nujno) potrebni.

Napeto vzdušje psihološkega trilerja nam ponudi edinstveno mešanico groze, skrivnosti in temačne lepote. Cage in Monroejeva z izjemnimi igralskimi kreacijami dodata filmu globino in napetost, Perkins pa s spretno režijo ustvari unikatno filmsko izkušnjo, ki je po svoje redkost v kinih zadnjih let, ko smo bili večinoma priče poceni strašljivkam ali nepotrebnim nadaljevanjem desetletja starih grozljivih franšiz. Film, v katerega vložek je bil krepko pod desetimi milijoni evrov, se je ustvarjalcem že skoraj desetkratno povrnil, nekaj zagotovo tudi po zaslugi uspešne gverilske promocije, podobne tisti pri Čarovnici iz Blaira.

Zbiralec duš tako ponudi filmski presežek, ki vas bo prikoval na sedež, presenetil, ko to najmanj pričakujete, do končnega razodetja, ki pa je morda še strašnejše, kot si drznete pomisliti. Grozljivka ali nekakšen rokenrol psihološki triler, ki daje misliti in nakazuje tudi na dejstvo, da so številnim glasbenim skupinam v preteklosti očitali satanizem in subliminalna sporočila, česar se je dobro zavedal tudi Perkins, da je ustvaril enega boljših strašljivih filmov letošnjega leta.