Skladba Dan ljubezni tudi v filmu Belo se pere na devetdeset

Pesem, ki je leta 1975 zazvenela tudi na Evroviziji, pol stoletja pozneje živi novo življenje – kot del filma Belo se pere na devetdeset, ustvarjenega po iskreni in pretresljivi avtobiografski knjižni predlogi Bronje Žakelj. Gre za s kresnikom nagrajeno delo in najbolj prodajano knjigo založbe Beletrina, ki se je prodala v 22 tisoč izvodih, prevedena pa je v osem jezikov. Pred sedmimi leti je knjiga prišla v roke režiserju Marku Naberšniku in producentu Alešu Pavlinu ter ju močno nagovorila. Film v koprodukciji Slovenije, Italije, Hrvaške, Srbije, Črne gore in Severne Makedonije je konec avgusta doživel svetovno premiero na Sarajevskem filmskem festivalu in bil deležen izjemnega sprejema, tudi z nagrado občinstva. Na policah knjigarn pa bralci že lahko najdejo posebno, filmsko izdajo knjige, ki je obogatena s čudovitimi fotografijami s snemanja filma in prinaša posebno bralno izkušnjo.

Pesem je prirejena v angleški valček, ustvarjena pa je za enega ključnih in zelo čustvenih prizorov v filmu: "V romanu in filmu je en zelo poseben prizor, Bronjina valeta, na katero pride tudi Bronjina mami, kljub temu da je njena bolezen že zelo napredovala. Čez en teden se namreč za vedno poslovi. Ta prizor smo želeli podkrepiti z glasbo, ki bi dodala še dodatno čustveno dimenzijo," pravi režiser filma Marko Naberšnik. "Bernard nas je zelo presenetil, ob prvi predstavitvi skladbe smo ostali brez besed, ker je res izjemna in tako drugačna. Nana jo je s svojim glasom čudovito interpretirala," dodaja.

Producent filma Aleš Pavlin je povedal, da gre za izjemno ambiciozen projekt z visoko produkcijsko vrednostjo: "Sam ob filmih še posebej uživam, če so v njih songi, skladbe. V filmu imamo sedem velikih pesmi iz različnih obdobij. Dan ljubezni je seveda kraljica vseh, ker se v filmu pojavi v enem od najbolj emotivnih trenutkov. Gre za enega od zadnjih dni, ki jih Bronja preživi s svojo mami, ki komaj zmore priti na valeto, nato pa se v tem trenutku zgodi ta čudoviti angleški valček. Igrali smo na čustva in mislim, da nam je to res dobro uspelo." Dodaja, da je priredba skladbe tudi družinska zapuščina, sploh v luči sinove priredbe očetove skladbe.

Skladatelj Bernard Hrušovar je priredbo za skladbo ustvaril v precej kratkem času: "Bilo je zelo enostavno, skorajda v sekundi. Ko imaš nek namen in cilj, vidiš kader in potem lahko to narediš zelo hitro. Ko sem slišal zgodbo, sem bil takoj odločen. Pesem v podobi mojega očeta je narodna himna, ljudje se ob njej objemajo in pojejo, v filmu pa gre za intimen trenutek. Gre za drugačno zgodbo, zgodbo treh ljudi, ob njih pa govori angel, o upanju."

Nana Milčinski je v zgodbo vstopila proti koncu procesa ustvarjanja priredbe skladbe. "Bernard je imel hitro zelo jasno idejo, kaj v priredbi želi; dal mi je jasne usmeritve. Jaz sem človek čustev, ne razmišljam tako natančno, Bernard pa je točno vedel, kako naj vstopam, kako dolg naj bo vsak ton ... V teh okvirih sem iskala svojo svobodo. Če daš umetniku stroge omejitve, mu hkrati daš svobodo, da se razširi. Je bilo tehnično, ampak hkrati čustveno; na dnevu snemanja so vsi jokali, tudi kamermani," pravi Milčinski in dodaja, da sta skladbo snemala kar v dnevni sobi, to pa je dalo posnetku surovost in pristnost, saj je resnično zvenelo, kot da je skladbo zapela v šoli, na valeti. "Res je delovalo, ker so te "napake" omogočile, da se je skladba popolnoma zlila s sliko," dodaja Naberšnik.