Slavko Sobin: Slovencem smo dolžni še eno sezono serije Črno-beli svet

Slavko Sobin je morda ime, ki v Sloveniji še ni zelo znano, a zdi se, da bomo lahko o njem v naslednjih letih še velikokrat slišali. Postavni Dalmatinec je igralec, ki se je pri 19. letih odpravil v Los Angeles in tam študiral igro. Splet okoliščin je želel, da se vrne na rodno Hrvaško, a Slavka to ne moti. Obožuje domače občinstvo in domačo produkcijo, predvsem pa je izjemno hvaležen, da je lahko sodeloval pri eni najbolje sprejetih televizijskih serij, Črno-beli svet. Tu se je namreč dokazal kot postavni Žungul, časopisni fotograf, lomilec ženskih src, ki skozi štiri sezone pokaže tudi svojo nežnejšo plat. Igralec pravi, da sta si z Žungulom podobna in da je vlogo gradil prav na svojih karakteristikah. "Žungul je nekakšna boljša, bolj poštena, bolj družabna in bolj pustolovska različica mene," je za naš medij povedal zgovorni Dalmatinec. Povedal pa je tudi, kako je bilo sodelovati pri snemanju hollywoodske uspešnice, filma Metulj, v katerem je zaigral ob Ramiju Maleku (znan tudi po vlogi Freddieja Mercuryja v filmu Bohemian Rapsody) in Charlieju Hunnamu (Sinovi anarhije, Kralj Artur: legenda o meču). Zaupal je tudi, kakšno mnenje ima o seriji Igra prestolov, v kateri je imel manjšo vlogo, ter o otroški knjigi, ki jo je napisal. Vsestranski umetnik, a prvotno igralec z velikim srcem, ki obožuje televizijo.

V Sloveniji smo vas spoznali v vlogi Ljubana v seriji Šverc komerc, zdaj pa vas lahko na VOYO spremljamo v eni najbolj priljubljenih hrvaških serij – Črno-beli svet. S snemanjem ste pred nekaj meseci zaključili. Kako se spominjate vseh teh let snemanja serije?

Najprej moram povedati, da sem vesel, da sam se pri vas predstavil z Ljubanom, ker mi je ta vloga zelo prirastla k srcu. Lik je takšen, da sem lahko z njim delal, kar sem želel, in upam, da sem z njim dobro zabaval občinstvo. Ampak vsekakor pa je Žungul (vloga v seriji Črno-beli svet, op. a.) moja najljubša vloga. Štiri sezone smo posneli v razponu šestih let in kot ekipa smo se zelo povezali, postali smo družina. V veliko čast mi je bilo sodelovati pri tako veliki in uspešni seriji. Kar si bom najbolj zapomnil, pa sta vsekakor reakcija občinstva in ljubezen, ki so nam jo ljudje izkazovali v času serije. Zgovoren podatek je, da četrte sezone ne bi bilo, če ne bi občinstvo apeliralo, da si jo želi, in je produkcijo zasulo z maili, da si želijo še. To sta serija in vloga, ki sta mi na najboljši način pokazali, da obstajajo ljudje na drugi strani zaslona, ki me imajo radi, kar pa je za labilen igralski ego zelo pomembna stvar.

Rojeni ste leta 84'. Kako se vi spominjate let, katerih zgodbo pripoveduje serija?

Slabo, sam sem bolj otrok devetdesetih, sem pa zdaj že v letih, ko sem začel uporabljati frazo 'V mojih časih je bilo vse veliko bolje.' In res se zdi, da je bilo vse boljše. Če samo primerjam, kako smo se mi kot otroci igrali zunaj, na odprtem, z veliko prijatelji, aktivno, športno, glasno in veselo. Danes pa so otroci nenehno pred zasloni, mobiteli in tablicami. Tako da zame so bila 80. leta ena velika igra. Eno zelo lepo otroštvo.

Katera stvar vas je na snemanju najbolj razveselila? Kateri predmet?

Ves set, kostumi, rekviziti, vse iz tistega časa ima neko svojo zgodbo, ki nas je vračala v otroštvo. So pa te iste stvari zmedle mlajše igralce. Kolega Karlo Maloča, ki igra Žaca, je bil iskreno zmeden, ko je dobil v roke tisti stari telefon za vrtenje številk. Bil je precej prepričan, da mora vrteti številčnico, ampak on je najprej zavrtel, potem je šele dvignil slušalko. Osebno pa sem se razveselil zaponke Vučko, majice Splitskih mediteranskih iger in neke majhne že izumrle 'fore', kot je na primer reševanje kasete s svinčnikom.

V seriji igrate Žungula, pravega Splitčana. Zdi se, da so v vaši vlogi producenti povzeli nek stereotip pravega Dalmatinca. Sta si z Žungulom kaj podobna?

Naj najprej poudarim, da res nisem pristaš izraza stereotip, v to ne verjamem. Če bi me vprašali, kakšen je stereotipni Dalmatinec, ne bi vedel, čeprav sem Dalmatinec. Vseeno sem ponosen, da sem v enem predstavljal tako Dalmacijo kot sam Split v sicer zelo zagrebški zgodbi. V četrti sezoni smo končno tudi snemali v Splitu, kar je bila moja velika želja od prvega dne, in moj zadnji snemalni dan je bil prav tam, kar sem doživljal precej čustveno.

Z Žungulom sva si precej podobna. To je vloga, ki sem jo gradil iz sebe. Takoj ko sem prebral scenarij, sem vedel, da mora biti vloga moja in da sem to jaz. Žungul je nekakšna boljša, bolj poštena, bolj družabna in bolj pustolovska različica mene.

Pogrešate Žungula in samo serijo?

Seveda, to je veliko let, veliko spominov in res sem ljubil snemati Črno-beli svet. Ampak glede na to, v katero smer se razvija moja kariera, sem vesel, da imam čas za ustvarjanje novih vlog. Ampak nekje globoko v sebi imam občutek, da ta zgodba morda še ni končana, in ko pomislim na to, mi postane zelo toplo pri srcu. Konec koncev smo dolžni povedati še slovensko plat zgodbe, pripeljati v serijo kakšnega slovenskega igralca. Na Instagramu sem dobil nekaj kritik, da so v seriji zavzeti vsi, samo Slovenci ne, in potem sem retroaktivno dojel, da je v tem nekaj resnice. Tako da smo, če ne drugega, vam dolžni še eno sezono. Če vam je serija sploh všeč, seveda.

In čeprav vas Slovenci zaenkrat poznamo samo iz serij Šverc komerc in Črno-beli svet, je vaša kariera zelo zavidljiva. Izkušnje imate tudi iz Hollywooda. Nam lahko poveste malo več o tem?

Študiral sem v Los Angelesu in po študiju sem se vrnil domov. Nimam se za igralca, ki ima mednarodno kariero. Dobil sem nekaj stranskih vlog, no, največja je v priredbi filma Metulj. Največ delam doma, na Hrvaškem. O teh vlogah ne maram preveč govoriti, ker imam raje, če ljudje nekaj vidijo in so presenečeni, ne maram se sam hvaliti, saj izpade kot tisti pregovor 'Tresla se je gora in rodila se je miš.'. V kratkem me sicer čaka en fantastičen tuj projekt in bo morda to začetek uresničevanja mojih ambicij. Ampak ne boste verjeli, set kot set, povsod je isti. Filmski set ima neko posebno toplino, energijo, skupni interes ustvarjanja in resnično se na vsakem vedno počutim enako dobro, enako zaščiteno in enako navdušeno.

In čeprav te vloge niso bile velike, izkušnje niso kar tako. Kako bi primerjali hollywoodsko in domačo, hrvaško, produkcijo?

Zame so bile vse vloge v tistem trenutku ogromne, ker nas na akademiji učijo, da 'ne obstajajo majhne vloge, ampak samo majhni igralci'. Ne maram primerjati produkcij, ker ne delajo vse z enakimi denarnimi sredstvi in bi bile primerjave nepoštene. Največ strasti sem občutil na domačih snemanjih, predvsem na snemanju serije Črno-beli svet.

Imeli ste tudi manjšo vlogo v seriji Igra prestolov. Kaj vam to kot igralcu pomeni, glede na to, da gre za eno največjih serij v zadnjih letih? Ste oboževalec serije?

Nikoli nisem gledal Iger prestolov in to mi je malo neprijetno priznati. A ko sem slišal, da so bili nekateri nezadovoljni z zaključkom serije, se zna zgoditi, da je ne bom nikoli pogledal. Ko so me klicali na avdicijo, sem mislil, da me kličejo za kakšno konkretno vlogo. Dobro, ne veliko vlogo, ampak da bom vsaj imel kakšen stavek, da bom kaj rekel. No, tega ni bilo. Potrebovali so le igralca, ki bi mu prerezali vrat v eni od scen, da ne bi bilo preveč ponavljanj zaradi kostima, veliko krvi, ne spomnim se točno razloga. Pravzaprav sem bil precej razočaran, ko sem dojel, da sem tam samo zato, da umrem v nekaj sekundah, ampak spet: to so priložnosti, ki se jih ne sme zamuditi in ki te malo spustijo na realna tla, te spomnijo, da si vedno in za vedno nekje samo začetnik in da nikoli ne smeš previsoko leteti.

Veliko igrate tudi v gledališčih. Kako je zdaj z vašo kariero, odkar se je svet ustavil zaradi pandemije covida-19? V Sloveniji so namreč prav gledališčniki in glasbeniki največje žrtve epidemije … Kako je pri vas?

Nekaj igramo, ampak zelo malo. Zelo je tudi zmanjšana količina občinstva v gledališčih. To preprosto ni to. Imel sem neskončno srečo, da sem snemal in se niti ne upam pritoževati. Absolutno pa sočustvujem s kolegi v regiji in upam, da se bo to končno kmalu končalo in da bo takrat ponovni razcvet produkcije in želje ljudi po gledališčih in vsem tem.

Kolikor sem prebrala vaše intervjuje, je jasno videti, da obožujete svoje delo in da ne marate dolgčasa. Če bi morali izbrati najljubši tip igre, je to gledališče, televizijska serija ali film?

Serija. Absolutno imam najraje igro pred kamero in ne bi rad izbiral med serijo in filmom, ampak če že moram, izberem serijo. Predvsem zato, ker doseže večje število ljudi, in meni je največja lepota našega posla prav to, da lahko ljudem dostaviš zabavo, jim polepšaš trenutek v dnevu, jih včasih česa naučiš, jih na kaj opozoriš. Svoj posel opravljam zaradi občinstva. Če ne bi bilo njih, moj življenjepis ne bi bil tako razgiban.

A ne ukvarjate se samo z igro. Pred časom ste napisali tudi otroško knjigico Šapice (Tačke, op. a.). O čem govori zgodba in kako so jo bralci sprejeli? Zakaj ste se sploh odločili napisati knjigo za otroke?

Napisal sem tudi že nadaljevanje, saj je bila prva knjiga izjemno dobro sprejeta in razprodana v neverjetnem času. V osnovi zgodba govori o dveh kužkih iz različnih svetov in o tem, kako se lahko eden od drugega naučita zelo veliko. In ker sem, če se lahko tako izrazim, 'sucker' (biti nor na, op. a.) za motivacijske knjige in knjige za samopomoč, je bila moja ideja, da bi bila moja knjiga prav to. Lepo zamaskirana knjiga za samopomoč za najmlajše, da jih motivira, da jim daje pogum in da jih uči. To je tisto, kar me motivira, ko jih pišem.

Odkar vam sledim na Instagramu, vidim, da tudi sami zelo radi berete. Po kakšnih knjigah sami najraje sežete in ali imate najljubšo knjigo?

Trenutno je prva, ki mi pade na pamet kot najljubša, knjiga Homo Sapiens od Hararija in nezamenljiva Sto let samote. Ampak v resnici vse rad berem. Fascinira me Maus avtorja Arta Spiegelmana, ki ga trenutno berem in ga namerno berem počasi, ker je tako dober, da nočem, da se konča. To je grafični roman oziroma strip, kot mu rečemo mi, ampak to zveni preveč banalno. Govori o holokavstu in dobil je Pulitzerjevo nagrado za knjižno delo in ga vsekakor priporočam vsem. Do zdaj nikoli nisem bral stripovskega tipa čtiva, ampak na Instagramu že dobivam nekaj predlogov in bom 'vrgel oko' na še kakšen strip.

In ker igra, pisanje knjig, branje in delo okoli hiše niso dovolj, ste pred dvema letoma sodelovali tudi v šovu Zvezde plešejo, v katerem ste s soplesalko Gabrielo tudi zmagali. Kako se spominjate tega obdobja in ali ste znali plesati pred šovom?

Nikakor nisem znal plesati, sem pa imel popolno partnerico in nenormalno željo, da njo navdušim, da je ne razočaram. Zelo rad delam, rad imam disciplino in rad imam, ko me nekaj živcira in me s tem pripravi, da se še bolj potrudim, Zvezde plešejo pa so bile prav to. Vsak teden so me pripravile, da sem trdo delal, da bi uspel. Niti za trenutek nisem pomislil, da bova zmagala, a me vseeno to zelo veseli, ker je to še ena potrditev, da se predanost, delo in disciplina obrestujejo in da je to bolj pomembno od samega talenta. Želel bi si, da ljudje, ki me spremljajo, nikoli ne opustijo svojih sanj, ker jim je nekdo rekel, da niso talentirani. Vsega se da naučiti.

Samo še za konec: kaj bi radi sporočili slovenskemu občinstvu v času koronavirusa in zakaj jim priporočate, da si ogledajo serijo Črno-beli svet?

Vem, da zelo veliko ljudi obožuje Črno-beli svet. Nekatere je zasvojil takoj na začetku, nekateri so ga kasneje pogledali na mah. Tako da lahko samo upam, da bo všeč tudi slovenskemu občinstvu. Kar pa se tiče korone: dajmo samo verjeti, da bomo dovolj odgovorni še malo časa in da bo vse skupaj hitro minilo. Osebno komaj čakam, da bo to obdobje mimo, da bi prišel tudi k vam na obisk. Obožujem Slovenijo, Ljubljano, dolino Soče, Ano Roš. Tako da upam, da bom, ko bom naslednjič pri vas, tam našel kakšne nove oboževalce serije Črno-beli svet.