'Tako pomembna, kot je v zadnjem letu in pol, ni bila televizija že dolgo'

Letos, ob 25. obletnici iniciative, ki so jo Združeni narodi začeli leta 1996, svetovni dan televizije slavi resnico, ki velja po vsem svetu: televizija se je razvila in postala veliko več, kot je bila. Televizija je zdaj na voljo ves čas, doma in na poti, na vseh zaslonih – velikih in malih – v živo ali pretočno; ponuja tako kolektivne izkušnje kot izkušnje po okusu slehernega posameznika. Televizija je tudi opazna, povezana, prilagojena in ciljana.

"Televizija nas je med pandemijo covida-19 povezala, nas obveščala, izobraževala, zabavala in celo navdihovala. Med nedavno konferenco COP26 so televizijske postaje z vsega sveta igrale bistveno vlogo pri predstavitvi izzivov in rešitev, ko sodelujemo v boju proti podnebnim spremembam. Naj živi televizija kot povezovalni medij!" pravi Caroline Petit, namestnica direktorja in odgovorna urednica Regionalnega informacijskega centra Združenih narodov za Evropo (UNRIC).

Ob svetovnem dnevu televizije smo se pogovarjali z odgovorno urednico in direktorico informativnega programa Pro Plus Tjašo Slokar Kos, voditeljem oddaje Svet na Kanalu A Gregorjem Trebušakom in novinarko informativne oddaje 24UR Katarino Matejčič. Sogovorniki so nam zaupali, kako v zadnjem letu vidijo vpliv televizije, kaj radi spremljajo po televiziji in kako se novinarjev dotaknejo verbalni napadi in obtožbe, s katerimi se soočajo predvsem v času pandemije, ko je družba razdeljena bolj kot kadar koli prej. 

Da je televizija v zadnjem letu zelo pomembna, se strinja tudi Tjaša Slokar Kos, odgovorna urednica in direktorica informativnega programa Pro Plus: "Tako pomembna, kot je v zadnjem letu in pol, ni bila že dolgo. Raste gledanost, zagotovo s tem tudi zaupanje, ki ga imamo pri gledalcih. Ali obratno – raste zaupanje in posledično tudi gledanost. Sama sicer spleta nikoli nisem dojemala kot sovražnika televizije, ampak kot zaveznika. In prav to je mogoče tudi eden od razlogov, da se krepimo tako na spletu kot na televiziji in smo še pogosteje prva izbira gledalcev in bralcev."

Mnogi televizijo še vedno vidijo kot prvi vir informacij, čeprav se včasih zdi, da jo zaradi vse hitrejšega dostopa do novic izpodriva internet. A po besedah odgovorne urednice se televizija in internet odlično dopolnjujeta. "Oboje je enako pomembno, predvsem pa komplementarno. Moč žive slike in občutek, da gre nekaj v živo, je pa še vedno tista draž televizije tako za njene ustvarjalce kot tudi za gledalce. Ko se moraš, če si profesionalec, znajti, tudi ko gre vse narobe. Sicer pa smo mi ustvarjalci video vsebin, internet in televizija sta le različni platformi, na katerih so te video vsebine predstavljene," pravi Tjaša, ki je ljubiteljica informativnih oddaj, obožuje pa tudi ogled serij na mah.

"Jaz sem absolutna fenica informativnih oddaj, tako dnevnih in magazinskih kot pogovornih in dokumentarnih. In seveda zato najraje gledam točno te vsebine. Ter seveda serije. Najraje na mah, pa so noči prekratke (nasmeh). Glede voditeljev pa – da so jasni, tudi ostri, če je treba in obenem vljudni. Včasih rečem, da mora voditelj temo poznati še bolje kot sogovornik. In gledalci mu morajo zaupati."

Televizija je postala po zaslugi tehnologije precej dostopna, gledamo jo lahko praktično povsod in na različnih napravah. Kje pa Tjaša vidi prednosti in slabosti? "Prednost je, da lahko oddajo, če jo zamudimo, pogledamo na telefonu, tablici, tudi kasneje. Slabosti pa – včasih, ko ni bilo zamika, smo vsi hiteli na kup, da smo si skupaj pogledali news. Kdaj pa kdaj pogrešam tiste čase ..."

Gregor Trebušak, voditelj oddaje Svet na Kanalu A, je ob svetovnem dnevu televizije z nami delil svoje razmišljanje, ali se je vloga voditelja v zadnjem letu kaj spremenila in ali je ob poplavi vseh podatkov, tudi lažnih, postala odgovornejša. 

"Ta čas epidemije je popolnoma spremenil naša življenja, pa če si to priznamo ali ne. In ne gre le za ukrepe, torej maske, ampak za medsebojne odnose. Spomnim se, kako je bilo, ko smo bili v gospodarski krizi leta 2008. Kar naenkrat smo bili vsega krivi mediji, komentarji pod članki so bili res nizkotni. Pa je prišla migrantska kriza, zmerjali so me z vsem mogočim, Facebook in Twitter sta bila polna nedostojnih komentarjev. Zdaj je tu zdravstvena kriza in v resnici ni odziv peščice nič drugačen. Morda gre za druge ljudi, ki so glasnejši kot v letih 2008 in 2015 oziroma 2016. A način je enak. Sam pa še vedno verjamem, da je moja naloga poročanje, pa če je to ljudem všeč ali ne. To je moja služba že 16 let, to je moje poslanstvo in delo. Voditelj povezuje dan, dogodke, novinarsko delo. In ja, vsako stvar je treba še bolj preveriti, še bolj premisliti, še bolj predebatirati v uredništvu, ker nekateri samo čakajo na naše napake. A velika večina gledalk in gledalcev me pozna in ve, da sem že 15 let na Svetu enak in povem tako, kot je."

Novinarji in voditelji v zadnjem letu doživljajo verbalne napade in obtožbe, da lažno poročajo in prikrivajo podatke v zvezi s pandemijo covida-19. In ne samo to, poročanje s terena, na primer s protestov, je postalo tudi nevarno. Gregor je prepričan, da je treba vsak dan znova garati za dobre zgodbe, verodostojne podatke in resnico.

"Kot že rečeno, nič od tega se ni zgodilo kar naenkrat. Politika je – in tu mislim predvsem trenutno vladajočo – dobila nazaj vse tisto, kar je sama negovala, širila in podpihovala, sovražnega govora ni bilo nikoli več kot sedaj. Ljudje imajo občutek, da je žaljenje ljudi kar dovoljeno, pozabili so – nekateri – na spoštovanje, sočutje. Name so vpili in mi grozili, ko sem spremljal odhod Janeza Janše v zapor. Pa zadnjič, ko sem vodil v živo prenos protesta v prestolnici. Grozno je, da morajo imeti novinarji ob opravljanju svojega dela poleg varnostnike. In to v Ljubljani. Protestniki so jih pljuvali, jih polivali, se jim drli v obraz. Ne vem, je to tisto, kar želijo povedati, ker jim nekaj ni všeč? Ker ne priznavajo 99,9 odstotka stroke? Sam sem covid imel, ne najlažjo obliko, a ne takšno, da bi moral v bolnišnico. Sam sem se cepil. Zato, da je moje življenje lažje in ker verjamem, da sem s tem bolj zaščiten. Se strinjam z vsemi ukrepi? Ne. Se strinjam z načinom, kako nam to politika predstavlja? Absolutno ne, kar gledalke in gledalci vedo. Se strinjam s stroko in ji verjamem? Da. Popolnoma. Seveda grešijo, seveda niso vsega naredili prav, a vem, da se trudijo, da zdravstvo obstane, da rešijo čim več ljudi. Osebno poznam ljudi, ki delajo v intenzivnih enotah. In ljudi, ki so bili tam. Kaj naj torej rečem? Da so ukrepi nepotrebni? Da so bolnišnice prazne? Da bo testiranje doma, v šoli ali službi uničilo kaj? Mojo svobodo? Lahko se ne strinjamo, a žaliti se je nedopustno. In žaliti tiste, ki so jim na začetku ploskali, zdaj pa jim kljub dejstvu, da so vse življenje posvetili poklicu, očitati da jih je nekdo kupil, je, oprostite, velika neumnost. Vsak, pa naj bo še tako proti ukrepom in cepivom, bo ob hudih bolečinah v trebuhu, ob odkritem raku ali zlomu roke šel tja in prosil za vse, kar je zdravstvo v teh desetletjih izumilo, da lahko bolje in dlje živimo. Verjamem, da je mlajšim novinarkam in novinarjem na ulici težje kot meni v studiu. Mene najbolj boli le ta nivo, ki ga imamo. In včasih brezmejna neumnost. Je zaradi vsega novinarski poklic zahtevnejši? Ne. Še pomembnejši je, ker nas stalno opominja, da je treba vsak dan znova garati za dobre zgodbe, verodostojne podatke in resnico. Kajti samo to je tisto, kar na koncu pretehta."

In kako sam vidi vlogo televizije v zadnjem letu? "Da smo čim bolj odgovorni do družbe. Do celotne družbe. Do starih, ki so bili več mesecev v svojih sobah, do otrok, ki so bili več mesecev doma namesto v šoli, do staršev, ki so bili več mesecev doma učitelji namesto v službah. Do gledalk in gledalcev, ki vsak večer ob 17.55 na Kanalu A od naju z Nušo pričakujejo prave podatke in ob gostu prava vprašanja. Da to delava dobro ves čas epidemije, pa kažejo tudi številke gledanosti, ki nas vsak dan uvrščajo v sam vrh gledanosti v Sloveniji. A bolj kot zasluga naju z Nušo je to zasluga novinarske ekipe z urednicami. Vsak dan, od prvega dne epidemije dalje, iskati nov način, nov pogled in nove ideje, ob vseh napadih anticepilcev in politike pa ostati osredotočen na poslanstvo, je prava pot. In to naša ekipa počne. 

Novinarka informativne oddaje 24UR Katarina Matejčič, ki pokriva predvsem gospodarske teme, delno seveda tudi politiko, meni, da je novinarski poklic dandanes zahtevnejši. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti, da je ob poplavi vseh novic, ki nas obkrožajo, ključna verodostojnost."Vsekakor. V novinarstvu sem že skoraj 20 let in še nikoli ni bilo toliko skepse na eni in popolnega pomanjkanja kritične presoje na drugi strani. Še večja težava je, ker za nekatere ljudi velja oboje hkrati: čeprav ne verjamejo ničemur, kar rečemo oziroma poročamo mediji, so istočasno takoj pripravljeni sprejeti podatek, ki ga je nekdo objavil na Facebooku. Brez premisleka, brez enega samega dodatnega iskanja po Googlu. In s tem se je zares težko boriti. Ker veš, da določeno temo spremljaš leta, slediš dogajanju, zbiraš podatke, jih analiziraš in preverjaš, na koncu pa nekdo z zamahom roke reče 'Še ena laž'. To seveda ne pomeni, da se zato trudimo manj, nasprotno, prepričati ljudi je samo še večji izziv."

Prodorna in neposredna novinarka je bila v svoji karieri že velikokrat na terenu, a verbalnih napadov ni bila nikoli deležna ... do lani. Na to gleda z razdalje, saj vidi, da gre za napad na sistem in pravila, ne nanjo osebno: "Moram priznati, da se mi to do lani ni zgodilo nikoli. Ne glede na temo, dogodek ali situacijo so se ljudje do nas obnašali vsaj približno spoštljivo, tudi če se z nami niso strinjali. Vedno je obstajal nek nivo, ki kričanja, zmerjanja in napadov res ni vključeval. V zadnjem letu se je to popolnoma spremenilo, a je hkrati postalo taka stalnica, da smo se tudi na to hitro navadili. Seveda ni prijetno, je pa na žalost postalo del naše službe oziroma vsakdana. Zato to vzameš z zrnom soli in vsekakor ne osebno. Vsaj jaz. To namreč ni napad name osebno, ampak na sistem, pravila in okoliščine, ki določene ljudi frustrirajo. Mi smo tam, ljudje nas poznajo ali pa vidijo kamero in mikrofon in smo najlažje tarče. To sicer težko razumem, zato upam, da je to samo začasno in ne neka nova normalnost."

Ob svetovnem dnevu televizije pa razmišlja, da mora ta gledalca tudi izobraževati. "Zdi se mi, da televizija nikoli ne sme samo podajati podatkov, ampak mora gledalce tudi izobraževati in učiti. Sploh v teh časih, ko lahko na internetu najdeš prav vse, predvsem pa ogromno podatkov, ki nikakor niso resnični. Da bodo gledalci spet verjeli uradnim številkam oziroma navedbam, predvsem pa da bodo zaupali strokovnjakom, znanstvenikom, zdravnikom ... Ko peljem avto na servis, mehaniku ne razlagam, kaj mora narediti, ne, verjamem, da se spozna na svoje delo. Tako, kot se mikrobiolog, epidemiolog, pediater in v končni fazi tudi mi, novinarji. To počnemo že dolgo in predvsem zavzeto ter s srcem. Zato, ker želimo živeti v svetu, kjer bo prevladal razum in ne vsaka teorija zarote, pa naj bo še tako nora."

Ljudje se torej ob gledanju televizije radi informiramo in izobražujemo, predvsem pa ob večerih po napornem dnevu radi damo možgane malo na pašo in se sprostimo ob gledanju zabavnih vsebin, pa naj bo to spremljanje resničnostnih šovov ali gledanje napetih serij in filmov. In kakšnih vsebin so po Katarininem mnenju željni gledalci TV? "Na to je težko dati en sam odgovor. Ogromno ljudi reče: 'Stvari, ki se nanašajo na korono, sploh ne gledam več.' Hkrati pa so to še vedno vsebine, ki ljudi zelo pritegnejo, kar je razumljivo, saj vse to vpliva na naša vsakdanja življenja. Bom lahko šel čez mejo k sorodnikom ali frizerju? Kje potrebujem kaj, kakšna so najnovejša pravila? Kateri ukrepi veljajo, do kakšne državne pomoči sem upravičen? Vse to so odgovori, ki jih gledalcem dajemo vsak dan. Hkrati jim želimo predstaviti tudi druge za vse nas pomembne teme, recimo spremembe na političnem parketu, finančno stanje države in dogajanje v gospodarstvu, ki jih v teh časih ravno zaradi ponavljajočih se vsebin, povezanih z epidemijo, morda zanimajo še bolj. In še tretji sklop, sprostitev, v katerega vsaj po mojem mnenju sodijo tudi najrazličnejši dosežki izjemnih Slovencev – športnikov, kulturnikov in znanstvenikov. To so redki trenutki, ko se ne delimo na kogar koli že."