Če je imela Slovenija proti koncu 70. let prejšnjega stoletja mladinski film To so gadi, v katerem je Milada Kalezić "girl power" strnila v stavek "jok, brate, odpade!", v drugi polovici 80. let pa smo se navduševali nad najstniško ljubeznijo med Tomažem in Mileno, ki sta ju v dveh filmih Poletje v školjki zaigrala Kaja Štiglic in David Sluga, je treba priznati, da po 90. letih in v novem tisočletju pravzaprav ni bilo kaj prida mladostniških in najstniških filmov, z nekaj izjemami (V petek zvečer, Alfa Romero in Julija). Košakov Outsider je trkal na našo vest s punkovsko jugo nostalgijo, gorenjski Pr' Hostar pa ponudil prej stand-upovski situacijski humor kot kaj drugega. Pred nami pa je končno moderen ženski film, v katerem je pobudo prevzela ženska, ki se je v ključnih trenutkih pripravljena postaviti sama zase.
Prasica tako za glavni lik postavi žensko, Evo, ki jo je briljantno in nenarejeno upodobila Liza Marijina, sicer članica gledališkega ansambla SNG Maribor, ljudem pa najbolje poznana po vlogi Sare Kovač iz serije Reka ljubezni na POP TV, ter filmih, kot sta Polsestra ali Idila. Evina neprilagojenost in spopadanje z vsakdanom jo privede do grenkih spoznanj, saj je globoko v sebi vseeno nekdo, ki hrepeni po tem, da bi uspela kot slikarka, da bi imela urejeno življenje, da bi imela ob sebi prijatelje in prijateljice, za povrhu pa si nadvse in predvsem želi biti zgolj ljubljena. Film pokaže, kaj se zgodi, ko tik pred 27. rojstnim dnem izgubi menstruacijo in kako se s tem spopade.
- FOTO: Saša Huzjak
- FOTO: osebni arhiv izvajalca
- FOTO: Liffe
Prvenec Zinajićeve je navdušil tudi strokovno žirijo 24. Festivala slovenskega filma, ki je filmu podelila šest vesen in zapisala, da "film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov, da ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, temveč izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov." In dejansko je film v vsem tem dober, kot tudi prepričajo igralske kreacije z Lizo na čelu, omeniti pa velja vsaj še Jureta Henigmana (poleg gledališča in vrste filmov je poznan tudi po seriji Gospod profesor na VOYO), Anušo Kodelja (serija Najini mostovi na POP TV) ter neprizadeto skuliranega sostanovalca glavne protagonistke Tosjo Flakerja Berceta. Dinamika med igralci deluje, Zinajićeva pa je vse skupaj zapakirala v spretno zrežiran in s pljuskom sveže mladostniške energije, kakršne v slovenskih filmih ne pomnimo, ozaljšan izdelek.
Prasica se zdi kot mešanica Stereotipa in Ameriška pita za ženske, a morda vsaj dvajset let (pre)pozno. A še vedno bolje, da zdaj kot nikoli. Če je Stereotip z izvrstnim Magnificom pokazal, kako luzer ostane luzer, je v Prasici osnovna poanta ravno v tem, da je ženska takoj prasica, ko se ne ukloni pritiskom, ko razmišlja s svojo glavo ali ko se noče podrediti nesmiselnim pravilom. Četudi pozno, a od srca, imamo v imenu enakopravnosti pred seboj (končno) nekaj, česar se da neobremenjeno gledati, s primernim mladostniškim slengom vred. Obenem pa z nastavljanjem ogledala moderni stvarnosti daje vedeti, da so ženske v marsičem sposobnejše, boljše od moških, ne glede na nevoščljivost ali ranjen ego moških sotrpinov.
Ker je ena svetlejših točk filma tudi moderna, večinoma slovenska glasba, so po premieri filma v Kinu Šiška oder zavzeli glasbeniki, ki so prispevali glasbo za film. Med njimi so nastopili indie rock zasedba Koala Voice, trap prvake iz Kamnika Matter, balans, Popotnik, hardcore zasedba Pizda Materna, sveži ljubljanski rap dvojec PTČ, eksperimentalec Blaž, kvartet Futurski, zasedba Čao Portorož, mojster jazz trobente Tomaž Gajšt, beograjska raperja Sajsi MC, kot posebni gost pa zapel tudi zimzeleni Oto Pestner.
