Žaga X kot najbolj osebna igra Ugankarja do zdaj

Čeprav tisti, ki podrobneje poznajo filmsko serijo Žaga, dobro vedo, da je John Kramer (vedno odlični Tobin Bell), ki ga kličejo tudi Ugankar (Jigsaw), mrtev že od konca tretjega dela, njegova pomočnica Amanda (Shawnee Smith), ki se je med drugim že pojavila v drugem in tretjem delu, pa v desetem filmu z njim spet tvorno sodeluje. Kramerjeva nekdanja žena Jill Tuck (Betsy Russell) je celotno ozadje njunega zakona pojasnila v Žagi 4, ki se zaključila tako, da je Ugankar požugal: "Če mislite, da je vsega konec samo zato, ker sem mrtev, se motite, igre so se šele začele."

V Žagi 5 Kramerjeva nekdanja žena prevzame črn zaboj z nekaterimi artefakti in novimi navodili za igre, čeprav policija oznani, da je konec umorov Ugankarja. Vse se vnovič dogaja za nazaj, v t. i. flasbackih, ko je bil Kramer še živ. Po nekaj bolj ali manj uspešnih delih in s serijo navdahnjenem "spin-offu" Spirala, je Žaga X neposredno nadaljevanje prvega dela in hkrati "preddel" drugega filma, priča pa smo morda najbolj osebni zgodbi iz Kramerjevega življenja do zdaj.

Po diagnozi tumorja oz. raka na možganih Kramer izve za posebno kliniko norveškega doktorja Pedersona, ki naj bi imel skoraj čudežne uspehe pri zdravljenju bolnikov z rakom. Zato stopi v kontakt z njegovo hčerko Cecilio (Synnøve Macody Lund), ki ga napoti v Mehiko, kjer se udeleži tveganega zdravniškega postopka, ki naj bi ozdravil njegovega raka. A po razvoju dogodkov Kramer kaj hitro ugotovi, da so ga naplahtali, zato postane jasno, da je na vrsti Ugankarjeva najbolj osebna igra Žage do zdaj.

Celo nekoliko plemeniti vzgibi vodijo Ugankarja, četudi ga ima večina za serijskega morilca, na tokratni poti igre poštenosti, morale in (po njegovem) pravičnih razlogov, ki se niti ne zdijo kot maščevanje, prej kot ponovno prebujenje. Malokrat se namreč zgodi, da morda bolj kot za koga drugega navijamo za negativca, kar se bo najbrž zgodilo marsikomu, ki si bo ogledal Žago X.

Režije se je tokrat lotil stari znanec franšize Kevin Greutert, ki je sicer sedem filmov iz pričujoče serije zmontiral (tudi najnovejšega), Spiralo izvršno produciral, sicer pa je poleg najnovejšega filma že režiral šesti in sedmi del, imenovan tudi Žaga 3D. Deseti film tako postreže s presenetljivo svežo zgodbo, osebnim pristopom, ki nas zvabi na trhla tla, da začnemo sočustvovati z negativcem, kar je zagotovo pokazatelj dobrega filmskega ustvarjanja.

Čeprav so lahko brez skrbi tudi tisti, ki se sprašujejo, ali ne bi na svoj račun prišli glede Ugankarjevih krutih napravic, saj tudi tokrat ne manjka mučnih ugank, ki pa, kot vemo, nikoli niso bile same sebi namen. Še neverjetno svetlo-pozitiven konec ponudi upanje, da morda Ugankar še ni rekel zadnje besede, četudi drži dejstvo, da je Bell star že 81 let in je vprašanje, ali se bo še kdaj kanil skusiti z vlogo, ki je zagotovo najbolj zaznamovala njegovo zanimivo kariero igralca.