'Zdaj se ne smemo smejati nikomur, ker povzroča užaljenost'

Terry Gilliam je kot član komičnega kolektiva Monty Python zaslovel že v 60. letih prejšnjega stoletja, zdaj pa se je razgovoril v intervjuju za Wall Street Journal, ko je izrazil svoje poglede na komedijo in kako se je ta spreminjala skozi leta. 

"Vedno se mi je zdelo, da so Britanci precej dobri v tem, da se smejijo na svoj račun. Američani pa se raje smejijo na račun drugih. Po svoje gre tu za nekakšen egoizem: oh, norčevali so se iz mene. Nikoli še nisem slišal zate. Jaz se norčujem iz ideje," je poudaril.

Njegov najnovejši film Mož, ki je ubil Don Kihota je "njegov otrok" že 30 let, saj si je prav toliko časa prizadeval, da bi ga posnel, a so ga vmes trle tako denarne težave kot poškodbe igralcev, pa do drugih katastrof, a mu ga je z veliko dobre volje in potrpežljivosti le uspelo posneti. Zanimivo pa je, da je leta 2002 posnel dokumentarec Izgubljen v La Manchi, ki pripoveduje ravno zgodbo o njegovi odisejadi okoli tega filma. Film so lani že predstavili na nekaterih festivalih, zdaj pa prihaja tudi na velika platna.

Gilliamu se sicer toži po starih časih komedije, saj meni, da se zdaj ni možno več iz ničesar smejati, saj so vsi takoj užaljeni. "Zdi se, da smo že izključeni, ker se je svet spremenil. Rekel sem, da sem utrujen od tega, da sem kot belopolti moški kriv za vse, kar je narobe na svetu. Zdaj hočem, da me kličeš Loretta. Sem črna lezbijka v tranzicij. To je iz  filma Brianovo življenje, kjer lika Erica Idlea Stan pove, da hoče biti ženska po imenu Loretta. A ljudje bi bili zdaj takoj užaljeni. In ko se nekdo tako hitro užali, potem žaljenje ni več zabavno," je prepričan Gilliam.

Priznal pa je, kako možno je skupina Monty Python, zaznamovala njegovo kariero. "Pythoni so mi odprli vrata za vse, kot režiserju, kar sem tudi od začetka hotel početi," je priznal.

Gilliam je po Monty Python filmih posnel filme kot so Časovni banditi (1981), Brazil (1985), Ribji kralj (1991), 12 opic (1995), Strah in groza v Las Vegasu (1998), Brata Grimm (2005) in Ničelni teorem (2013).