Je zmaga Parazita luč upanja, da Hollywood ceni dobre filme?

Režiser Bong Joon-Ho je do zdaj posnel sedem filmov, poleg Ledolomilca (Snowpiercer) izpred sedmih let tudi grozljivko s skrivnostno pošastjo Gost (The Host), ki smo jo pred leti že lahko gredali tudi na Liffu. A je tudi ta film vse kaj več kot samo to, da gre za žanrski izdelek, saj je vanj vpletel komedijo o disfunkcionalni družini, ki je hkrati satirična-socio-politična-znanstvenofantastična-grozljivka o pošasti. Pošasti so namreč simbol za nekaj, kar želi dati širši komentar na razširitev določenega sporočila. Gre namreč na filmski odgovor, kako so reko Han v Južni Koreji onesnažili z formaldehidom, posledice le-tega pa so v filmu pokazali kot na nesposobnost južnokorejske in (če hočete) tudi ameriške vlade in vojske, da obvladata nastalo situacijo.

Gre torej za režiserja širokega razpona, saj je doslej naredil tako filme o zlorabah živali in živalskih pravicah, kriminalke in trilerje, družinsko tragikomično grozljivko ali znanstvenofantastično akcijo na vlaku. "Bilo je čudno. Ideja za Parazit je že bila v meni, v mojih možganih, kot parazit, ko sem delal post produkcijo filma Ledolomilec," je pred podelitvijo oskarjev dejal režiser in hkrati priznal, da sta z igralcem Kang-hi Songom že pet let člana oskarjevske filmske akademije, kar pomeni, da sta tudi sama glasovala za filme preteklih let.

A letošnje leto je bilo brez dvoma njuno, saj toliko nagrad, kot jih je zdaj prejel Parazit, že dolgo ni prejel kak film, sploh pa ne film, ki ne bi bil ameriški. Najprej zlata palma v Cannesu, potem zlati globus in bafta za tujejezični film, ter seveda oskar na najboljši film, za režijo, najboljši tujejezični film, za izvirni scenarij ter še kup drugih nagrad pač povedo svoje. Parazit je zagotovo njegov najboljši film, ki sledi ljubosumni, leni, nemotivirani družini nižjega sloja, ki so pravzaprav družbene pijavke, paraziti, ki zmanipulirajo in iznajdejo načine, da dobijo brezplačno hrano in stvari, da bi posegli po novih višavah ali pač doživeli nizke padce in udarce. Ko nekdo izmed njih dobi priložnost, da bi bil inštruktor v bogati družini, se v njih prižge upanje, da se lahko ultimativno povzpnejo.

Poskrbijo, da služabnike bogate družine Park odstranijo in odpustijo enega za drugim, sami zavzamejo njihova mesta, čeprav nihče ne ve, da so pravzaprav vsi v sorodu. Prava komedija družbenih slojev se šokantno razkrije nekje sredi polovice filma, četudi so tovrstni preobrati zadnje čase postali nekakšen kliše tudi v ameriških filmih. A Bongovo mojstrsko pripovedovanje, kar počne v svojih filmih že dvajset let, je tokrat, na čelu z izvrstno igralsko zasedbo, ta film postavilo absolutno nad vse njegove prejšnje dosežke.

Marsikomu se je zdelo, da je v kategoriji najboljšega filma vojna drama 1917 Sama Mendesa bolj logičen in primernejši kandidat za oskarja, a je treba priznati, da je Parazit neprimerno bolj dominanten in preprosto boljši film. Že pred tem je postal fenomen posebne vrste, kot je priznal tudi sam režiser, ko je mislil, da bo po kipcu za najboljši tujejezični film in izvirni scenarij presenečenj zanj konec in da bo lahko v miru proslavljal. A jih kajpak še ni bilo. Zdelo se je, da se vse vrača nazaj k Martinu Scorseseju, ki je iz kategorije v kategorijo z desetimi nominacijami za Irca izgubljal, sam pa temu primerno vedno bolj kremžil svoj obraz. Bong je v zahvalnem govoru dejal, da je pri delanju filmov "najbolj osebno tudi najbolj kreativno", kar je potem razkril, da gre za Scorsesejev citat, ki je eden njegovih idolov in da se mu niti sanjalo ni, da bo nekoč z njim tekmoval in ga celo premagal.

"Rad bi imel motorko, da bi oskarja razžagal na pet delov, da bi ga delil z vami," je bil slikovit slavljenec večera. In prav to, "osebno", je nekaj, kar že dlje časa kronično primanjkuje hollywoodskim filmom, nekaj, kar težko najdemo v vseh stripovsko navdahnjenih filmih zadnjih let. Na kar je pred tem opozoril Scorsese, ko je okrcal Marvelove filme. Bong pa nas je z oskarjevskim govorom opozoril na pomembno bistvo filmov, ki je kot nekakšna univerzalna kozmična povezanost med režiserji, ki razumejo samo esenco delanja filmov in vseh, ki še vedno ljubijo film. Člani akademije pa so, ne glede na bržčas dobro pripravljeno filmsko kampanjo okoli Parazita, pokazali, da so zadeve, ko gre za izvrsten film, pravzaprav sila enostavne. Parazit je bilo enostavno najboljši film letošnjih oskarjev in si je svoje nagrade tudi zaslužil. Glas zanj je bil torej glas za prihodnost filma in kot luč upanja za vse izvirne filmarje, ne glede na to, od kod prihajajo.

Bong je namreč tokrat bolje kot kdaj koli prej izpostavil tezo, da je človeštvo pokvarjeno, da ni pomembno, koliko denarja kdo zasluži, katerega družbenega sloja je kdo, da nihče ni imun na sodobne družbene gnilobe. Kar je neustrašno prikazal v Parazitu. Film si po velikem uspehu na Liffu in zdaj, ko je na vrhu svetovnega filmskega sveta, lahko (vnovič) ogledate tudi v slovenskih kinamatografih.