Petnajsta solistična albumska zmaga Paula Wellerja

PAUL WELLER – On Sunset 

Dobra, dobra, odlična albumska stvaritev angleškega rockerskega in soularskega veterana Paula Wellerja je tole! On Sunset je petnajsti solistični dolgometražec kitarista, pevca in komponista, ki se je uveljavil kot punker in novovalovec (skupina The Jam), kasneje v razcvetu acid-jazza pa uspešno skrenil tudi v pop-soul (zasedba The Style Council). Rečeno je potrditev, da je 62-letni Weller izkušen po kilometrini in še prej sposoben svoje songe preoblikovati v marsikaj presenetljivega. 

On Sunset praktično nima slabega momenta. Zagotovljen užitek ob poslušanju? Prav gotovo. Zvok je mehák, prijetno kitarski, pogosta si so dodani godalni aranžmaji, ki celoto odišavijo kalifornijsko. Wellerjev šarmantno postaran glas čezenj ni moteč. Pa saj je Weller kljub zelo omejenim vokalnim sposobnosti vedno imel dovolj posluha, da je spretno zvozil tudi bolj zahtevne takte. Dediščina slavnega komponista soft-šlagerjev Burta Bucharaha je še posebej vpadljiva v središčnih dveh skladbah, to sta More in naslovna. Obema ne manjka tudi diskretni funkoidni motorček. On Sunset, konkretno, malenkostno zaniha po vzoru Harrisonove klasike My Sweet Lord. Slednjega ne omenjam kar tako. Ves album je podobno blažen in vznesen. Spomnim, da se je z Bucharahom na svojem zadnjem lanskem albumu močno spogledoval tudi Bruce Springsteen.

Paul Weller je vedno slovel po poetiki, ki je cinično in humorno opisovala moško intimo. Včasih pa kako brihtno-kritično tresknil še kako namerno. Do obeh skrajnosti nepretenciozno seže tudi na On Sunset. 

Edina balada na albumu je, poleg zaključne akustične I’ll Think Of Something, skladba Rockets, ki nam naprti dilemo, ali je take prej snoval Weller ali Damon Albarn (Blur). Skoraj podobno je z uvodno Mirror Ball. Romantično aranžirani instrumentalni iztek Rockets je dejanski ponavljajoči se trenutek na On Sunset. Drži, da ima prenakateri Wellerjev nov komad prav slavnostno puhast instrumentalni korus. In ti najlepše zrcalijo avtorjevo modrost in frajersko sproščenost. In tu je ključ do razumevanja, zakaj je On Sunset tako zelo prijetna pesmarica. 

Stilov je še več. Equanimity in Walkin’ sta v svojem bistvu koračniška folk songa, v katerih prej kot Wellerja prepoznamo Supertramp in pogojno celo Robbieja Williamsa. Izjemna Old Father Tyme je pravzaprav sramežljivo bluesovska. Proti koncu niza trinajstih imamo možnost prepustiti se zanimivo progresivni instumentalni 4th Dimension. The Last Shadow Puppets so v obrish prepoznani med enoto Ploughman.

Boterstvo nad indie-rockom in sopotnišvo kitarskega soula, pogosto imenovanega blue-eyed soul (ta je v Angliji izšel iz northern soula), je vloga, ki jo Weller nikakor nima za samoumevno. On Sunset je zgoščena žlahtnost. Sodobno, domisleno, krasno.  

Ocena: 4,5