18. INmusic festival: Jack White poskrbel za kitarski vrhunec prvega dne

INmusic festival je znan po tem, da se nanj vsako leto vrača množica zvestih obiskovalcev, kamor jih pritegne predvsem dober nabor glasbenih izvajalcev. Čeprav se je v 20-letni zgodovini festivala nekaj glasbenikov na odru že večkrat dokazalo, pa organizatorjem uspeva ohranjati svežino in na zagrebški otok sredi mesta privabiti svetovne zvezde indieja, rocka, punka in podžanrov teh glasbenih zvrsti.

Čeprav je letošnja edicija posebna zaradi jubilejne obletnice, je za začetek tradicionalno poskrbela nevihta, zaradi katere so morali prestaviti nastop domače skupine Orvel, ki bi morala med prvimi ogrevati obiskovalce, nevšečnosti s težavami zaradi elektrike in terminali za plačilo s karticami pa so letos hitro odpravili.

Na glavni oder so tako točno ob napovedani uri prvi stopili Manic Street Preachers, ki so vedno večjo množico pod odrom pozdravili z besedami: "Zdravo Zagreb. Živite v majhni, a lepi državi! Mi prihajamo iz Walesa!" Zaigrali so svoje uspešnice in navdušili s singlom Hiding in Plain Sight z njihovega 15. albuma, kjer je prvič vokal prevzel basist Nicky Wire. Ta je ob tem občinstvu sporočil: "Ljubim te, Jim Morrison!" S temi besedami pa se je poklonil pokojnemu pevcu skupine The Doors. Vrhunsko so odigrali zaključno pesem z albuma Everything Must Go, No Surface All Feeling, iz leta 1996. Na svojo setlisto so uvrstili tudi Walk Me to the Bridge, med balado A Design for Life pa se je na velikih ekranih prizorišča pojavil napis dekleta iz publike, ki je v rokah držala napis: "Ta pesem je izšla tistega leta, ko sem se rodila!".

Dogajanje se je nato preselilo na World Stage, kjer je nastopila škotska kantavtorica in glasbenica KT Tunstall. Svoje delo je dobro opravila in navdušila predvsem z Black Horse and the Cherry Tree, ki jo je izdala leta 2004, vmes pa je pozitivno vzdušje in občutek pričakovanja pred vrhuncem večera vzdrževala še s priredbami uspešnic Britney Spears in Adele ter nekaterih drugih. Hrvate, ki so bili med občinstvom, je osvojila tudi s svojim pozdravom: "Lep dan je za biti tukaj! Imate dobro vino in občutek je prav tako dober! Vaša hrana je podobna škotski. Vsi radi jemo ocvrte stvari, predvsem krofe. Šli smo na večerjo in opazila sem, kako podobno hrano imamo."

Da je Jack White v prvi vrsti kitarist in glasbenik, šele nato pevec in nikakor govorec, pa je postalo jasno kmalu za tem, ko je kot najbolj težko pričakovani nastopajoči tega večera stopil na glavni oder. Energično in veličastno je začel skoraj uro in pol dolg set, na kratko pa pozdravil šele po nekaj komadih. Seznam pesmi je bil kombinacija starejših pesmi s prejšnjih albumov, zbranim pa je ponudil tudi vpogled v prihajajočega sedmega, ki bo izšel 10. julija, le dan po njegovem 51. rojstnem dnevu.

John Anthony White, kakor je njegovo pravo ime, se ne trudi biti perfekcionist, včasih namerno prsti zaidejo mimo strune, iz svojih kitar, ki jih med intenzivnim setom zamenja kar nekaj, pa izvablja pristen zvok pravega rocka. "Jaz sem sam, vas pa je pod odrom 20.000!" je pozval publiko, naj mu pomaga zadihati, a nato brez premora nadaljeval do sredine koncerta, ko je vprašal: "Ste v redu? Jaz sem v redu!" Predstavil je svoj bend, nato pa stopnjeval vzdušje do samega konca, ko je publika dočakala uspešnico Seven Nation Army iz časa The White Stripes. Na koncu je odvrgel zadnjo kitaro, zbral člane spremljevalne skupine za skupni priklon in odšel z odra. Luči so se ugasnile, upanja, da bo prišel nazaj za dodatno pesem ali dve, pa ni bilo več.