30 let DMP: Glasbeno potovanje od duše do telesa in nazaj

Menda zametki skupine segajo že v leto 1987, čeprav naj bi delovali že od konca leta 1990, čemu torej 30-letnica (šele) letos?

Alan: Že v pesmi Formula časa smo opozarjali, da matematični oz. fizikalni izračuni niso vedno popolni. Enako je pri štetju obletnice. Tu bi se naslonil na Einsteina in njegovo teorijo relativnosti. Začeli smo s preigravanjem starega rocka pod imenom Proteus leta 1988 in se preimenovali v Društvo mrtvih pesnikov leta 1990, ko smo se odločili za avtorsko pot. Od tu štejemo leta delovanja. Tridesetko je presenetila korona in smo veliki koncert štirikrat prestavili in ga na koncu zamaknili za leto in pol. Če prištejemo še pol leta za izdelavo vinilke, smo izgubili dve leti. Po naši teoriji relativnosti teh dveh let torej ne štejemo, zato smo na 30.

Kako gledate na obdobja skupine, na sodelovanje z Jernejem Zoranom, potem (zadnjih dvanajst let) s Petrom Deklevo, zgodnja "pop" leta, zrelejših zadnjih deset let?

Marko: Naslov prvega albuma Iskanje je preroško napovedal mantro, ki traja še danes in tudi pripomore, da smo še vedno skupaj. Ja, dobro vprašanje. Mejniki obdobij so seveda menjave članov. In dokler ima DMP občutek, da raste, ima tudi smisel za obstoj. Seveda smo ponosni na vsa obdobja, še posebej na zadnja dela in na dejstvo, da bend pridobiva tudi na avtorski širini. Pogled na vsa obdobja doslej mi daje občutek, da bend ni nikoli zvenel bolje kot danes - tako na odru kot v studiu.

Bi rekli, da več na ustvarjanje pesmi vplivajo življenjsko-glasbene izkušnje, ali se vam zdi, da večino svojega opravi čas in spreminjanje sveta, v katerem živimo?

Alan: Lahko bi odgovor razdelil na A in B stran plošče. Imam občutek, da smo bili v zgodnjem obdobju benda bolj pod vplivom glasbene scene ter svojih idolov. Takrat smo predvsem iskali svoj glasbeni izraz. Zadnjih petnajst let smo na B strani plošče. Vemo, kdo smo in po kateri poti hodimo. Želimo biti ambasadorji slovenske besede in kakovostne glasbe, govorimo zgodbe, ki se dotaknejo srca. Aktivno živimo in ustvarjamo v tem času ter skozi pesmi podajamo naše videnje sveta. Z glasbo je enostavno komunicirati, potuje od duše do telesa in nazaj.

Alan, si si kot vsak "resen" glasbenik dolgo želel imeti svojo LP ploščo, DMP ste namreč nastali v času zgoščenk, kako gledaš na te zadeve, ko gre za zelo očitno "retro" potezo, čeprav so vinilne plošče v zadnjih letih spet pridobile na priljubljenosti? Se pravi, 30 let od snemanja prvega albuma, ki je izšel leta 1993, za povrhu pa ne gre za običajno izdajo, temveč "izštekano" različico v kultni oddaji Jureta Longyke?

Alan: S prvim albumom Iskanje smo zamudili vinilni vlak in ta album je bil izdan le na kaseti. Sledilo je še sedem albumov, vsi so izšli na zgoščenkah, ki pa danes niso več tako aktualne, saj so izginile reže za CD-je v računalnikih in avtomobilih. Pristali smo pri digitalu, ki pa ne ponuja prave izkušnje nakupa plošče. Kar naenkrat se je v prodajo vrnila gramofonska plošča, kot zbirateljski predmet s podpisom ter zaporedno številko v ogromnem formatu, ki fascinira. Naš koncertni album Društvo mrtvih pesnikov 30 se s svojo akustično zgodbo, oplemeniteno z godalnimi aranžmaji, odlično sliši prav na vinilu. Čas je, da poiščete svoj stari zaprašeni gramofon in ga spet postavite v dnevno sobo.

Je bil to v vaših očeh najbolj razkošen koncert, kar ste jih imeli do zdaj, z godalnim kvartetom Corcoras, koliko je bilo potrebnih vaj, piljenja, ste bili v popolnosti zadovoljni z nastopom?

Tomaž: Že prej smo na naših koncertih ob različnih priložnostih sodelovali z orkestri, pevskimi zbori, številnimi glasbenimi gosti ... Vsako takšno sodelovanje zahteva ogromno vložene energije in dobre volje, kar pa je poplačano z navdušenim odzivom publike. Tako je bilo tudi tokrat - velikanski organizacijski zalogaj, ki pa smo ga zmogli skupaj s številnimi sodelavci, med katerimi naj omenim zlasti Anjo Pavlin in Igorja Ilića (Inja music), Marjana Pirnarja (Festival Novo mesto) in Jureta Longyko (Izštekani), ter ob pomoči lastnih bogatih izkušenj na tem področju. In da - bilo je obenem velikopotezno, razkošno in intimno - tako v vizualnem kot zvočnem pogledu. Izvedbo že več kot leto dni prej načrtovanega dogodka je vse do zadnjega dne krojila epidemija, ki je močno vplivala tudi na možnosti srečevanja, vaj in končne realizacije. No, ta je pokazala, da smo kot band dozoreli, da imamo kaj pokazati in da smo konec koncev - kljub letom - v življenjski formi.

Trideset let, sedem albumov, za četrt stoletja obstoja ste izdali dvojni album največjih uspešnic, kako pa ste izbrali pesmi za prvo vinilno izdajo? Ali na njej slišite tisto, kar ste želeli slišati oz. ste doživeli v živo ob samem izvajanju?

Tomaž: Na naši vinilki so skladbe, ki smo jih izvedli in posneli v živo na koncertu ob 30-letnici DMP skupaj z godalnim kvartetom Corcoras. To je bil glavni kriterij izbora, čeprav smo na omenjenem koncertu odigrali in posneli še številne druge skladbe, do katerih lahko kupci LP-ja dostopajo prek pretočne kode, ki jo prejmejo ob nakupu. V obeh primerih pa gre za nekoliko drugačen, za to priložnost v akustično podobo preoblečen pregled lastnega glasbenega ustvarjanja s poudarkom na zadnjem studijskem albumu Astronavt in izboru nekoliko intimnejših skladb, s čimer smo želeli predstaviti tisto, v čemer smo najboljši: izvajalsko pestrost, neposrednost čustev, izpovednost besedil, prepoznavne melodije, pogosto večglasno petje in mestoma solistično bravuroznost.

Kvizko vprašanje: kakšen je bil pogled na svet, kaj ste si kot bend želeli pred tremi desetletji in kaj si želite danes?

Tomaž: Ko danes gledam na tiste čase, vidim skupino nadebudnežev, ki se je oklenila vsega, kar ji je življenje poslalo na pot. To so bila nujna leta kaljenja, nabiranja glasbene kilometrine, žanrskega iskanja, učenja in prvih poskusov avtorskega ustvarjanja, kar smo kmalu sprejeli kot naše poslanstvo in smisel. Želeli smo predvsem čim več nastopati, koncertirati - in to se vse do danes ni spremenilo. Vmes smo veliko snemali v različnih studijih, sodelovali z izjemnimi in zanimivimi ljudmi in zoreli ob teh izkušnjah. Morda bi nam uspel še večji preboj, če bi tedaj zmogli stoodstotno odločitev za glasbo, če bi vse drugo postavili v drugi plan, če bi se družili in filozofirali o muziki in življenju še mnogo več, kot smo ... Ali pa bi to morda vodilo v ekstreme in nesoglasja, prenasičenost in uveljavljanje lastnih egov na račun drugega ... nikoli ne veš. Še Beatli so zaključili po desetih letih. Glasbena skupina je namreč zelo občutljiva "rastlina", ki jo je potrebno stalno in primerno negovati. Tako si danes še vedno želimo predvsem ustvarjati in nastopati. Kaj je lepšega od tega, da lahko po vsakem posnetem albumu in odigranem koncertu še po več kot treh desetletjih rečeš: "Kako dobro je imeti bend!"

Imate kaj jesensko-zimskih koncertnih načrtov, akustičnih nastopov, kakšna prizorišča ste izbrali za predstavitev plošče?

Tomaž: Za jesen in zimo smo pripravili niz akustičnih koncertov po slovenskih kulturnih domovih, kjer se nam bodo na odru pridružili godalci in pevski zbori osnovnih šol. Že novembra nas boste lahko slišali v Novi Gorici (24. 11.) in Krškem (25. 11.), nato pa decembra v Gornji Radgoni (2. 12.), Sežani (9. 12.) in Cerknici (22. 12.). Tovrsten koncertni format smo "odkrili" nedavno in ugotovili, da nam zelo ustreza. Nenazadnje smo v akustični verziji pred slabim letom dni zatresli tudi Dubaj v slovenskem paviljonu na Expu.