30 let Hladnega piva: Najbolj nam je všeč, ker nimamo šefa in delovnega časa

Za vami je 30 let kariere, kaj bilo Hladno pivo na začetku in kaj je zdaj?

Milan Kekin - Mile: Sprva smo bili mulci, ki so se učili igrati in peti. Ime smo lase, a nismo imeli brade (smeh). Vse je bilo še pred nami. Zdaj pa smo znani, vsaj kar se tiče v regionalnih okvirov. Vmes se je spremenila država, nekoliko valut na Hrvaškem, spremenila se je tehnologija, s katero ljudje poslušajo glasbo. Z analogije smo prešli na digitalno. Če pogledaš bolje, so v teh 30 letih premiki bili tehnološki, politični, a tudi mi nismo ostali nedotaknjeni. 

Zoran Subašić – Zoki: Zgodila pa se je tudi vojna, če smem pripomniti. Ni bilo treba iti na bojišče, da si čutil vpliv in posledice. Celo v Zagrebu je bilo napeto ozračje, prijatelji so izginjali čez noč. Najbolj grozna stvar, ki se lahko zgodi, je vojno stanje.

Zakaj je trajalo kar pet let, preden ste posneli prvi album Džinovski (1993)?

Zoki: V bistvu smo nastali že leta 1987, ko smo se zbrali kot mulci. Nekateri so znali nekaj igrati, nekateri nič, nato pa smo vadili, igrali priredbe in tako. Dali smo si ime Hladno pivo in po letu dni že igrali a manjših koncertih. Posneli smo celo demo posnetek leta 1989. Prvi basist in jaz sva nato odšla v vojsko in se vrnila konec leta 1990. Nekaj časa je trajalo, a smo bili potem nared.

Mile: V prvih petih letih smo se vsega naučili, napisali pesmi, da so bile všeč nam in občinstvu ter posneti album. Kar v bistvu ni veliko časa, če smo šli od nič pa do sto.

Kdo v bistvu je Džinovski? 

Zoki: Vedno je bilo džinovski to, džinovski ono. Če rečeš, žreš mi džinovskega, pomeni pof***j mi ga ... (smeh).

Mile: V bistvu gre za izraz, ki je del meta jezika našega basista, po čemer smo dali ime albumu, več pa o tem niso niti razmišljali.

Plošča je izšla na vinilu in zgoščenki, obe pa sta zelo redki ...

Mile: To je bil predzadnji vinil pri Croatia Records, zadnjo ploščo so izdali s papeževim govorom, ko je bil v Zagrebu. Nato pa so celo firmo prodali na Češko. 

Zoki: Naredili smo okoli tisoč vinilov, petsto kaset in petsto zgoščenk, kasneje so bili ponatisi, da je bila skupna naklada preko 20 tisoč primerkov. 

Pa veste, da nekdo na internetu promo izdajo plošče prodaja za 1800 evrov?

Zoki: Neverjetno! Moram preveriti. Če prodam svoj izvod za tak denar, bom z njo zaslužil več kot sem prej kdaj koli za ta album! (glasen smeh)

S kakšnimi temami se kot punk rockerji ukvarjate zdaj, glede česa ste najobolj glasni po 30 letih na sceni?

Mile: Od psevdo angažiranih tematik, ljudi, ki zgolj govorijo in bolj malo delajo, pa do pesmi kot je npr. Firma, ki je resna kritika privatizacije, Dan oslobođenja je tema odseljevanja mladih. Sicer pa imamo razdeljeno nekako pol-pol, pol politike, pol ljubezni. V katerih je grob opis naših življenj.

Kaj pa menite o bendu Brkovi, ki so nekakšen vaš ekvivalent, čeprav so oni bolj na zafrkantski strani, vi pa na družbeno angažirani?

Mile: S pevcem Šemso sva dobra prijatelja, pogosto greva v nedeljo skupaj na tržnico in nakupujeva ribe in zelenjavo. Oni uporabljajo malo trši punk zvok, zelo duhovito, so poseben dogodek v živo, čemur so nekajkrat prisostvovali v živo. Šemsa je gostoval na našem rojstnem dnevu in je zapel. Na nek način smo duhovni očetje zasedbe Brkovi.

Če nekdo sliši vaš zvok in Miletov glas, takoj ve, da ste to vi, ustvarili sre pravzaprav svojo znamko, svoj "brand"?

Mile: Če si dolgo na sceni, potem to pride avtomatsko in samoumevno. Sicer priznam, da vedno malce "fušam" in da se mi mudi s tempom naprej, Zoki ima prav tako prepoznaven slog. Hkrati pa imamo na odru kemijo, ki je takoj prepoznavna, tako v ljudskem smislu kot glasbenem. Nikoli na odru ne uporabljamo "samplov", kar mnogi počno, mi pa vse odigramo v živo. Vse skupaj pa ustvarja prepoznavno noto, da veste, da igramo Hladno pivo  in ne Let 3.

Hladno pivo je torej vaša služba, živite od skupine?

Mile: Mi štirje živimo že kakšnih petnajst let samo od Hladnega piva. Živimo dobro, lahko plačujemo račune, potujemo, gremo na morje ...

Zoki: Prvi štiri albume smo morali delati tudi kaj za zraven, saj še nismo mogli živeti od glasbe. Nihče nam glede kreative ne govori, kaj naj delamo, da bi se morali prilagoditi trgu ali glasbeni založbi.

Po vseh teh letih ste si pridobili status, ki vam ugaja, kaj je največji plus ali minus tega?

Mile: Največji plus je, ker nimamo šefa, ker lahko delamo, kar želimo, igramo slog, ki nam je všeč. Nimamo založbe, ki bi nam diktirala. Ki bi dejala, da album ne sme biti tako glasen, tih ali kar koli drugega. Obenem ni treba, da smo komur koli všeč, kar je še ena dobra stvar. Niti tega več ne poskušamo. Po tridesetih letih je morda slabo le to, če bi se želel spremeniti, pa se je težko. Hkrati pa je dobro, ker nimamo delovnega časa, naš bioritem pa je prilagojen temu.

Če bi šli nazaj, bi kaj spremenili, če bi lahko?

Zoki: Nisem človek, ki se rad vrača v preteklost. Ne žalujem za izgubljenimi priložnostmi. Imel sem par vzponov in padcev, tako kot tudi v bendu. Za nekaj si sam kriv, na nekaj so drugi. Življenje je, kakršno pač je. Smo bend, ki dela, naredili smo vse, kar smo lahko v danem trenutku.

Mile: Jaz bi drugi album snemal v drugem studiu, basista Šokija bi prej vrgel iz benda (smeh), čeprav je še v bendu. Mislim onega drugega ... Nekaterim koncertom bi se izognil, a to so vse malenkosti. Škoda je, ker nekateri naši albumi niso v naši lasti, zato smo morali narediti nove posnetke. Pesem Soundtrack za život smo posneli z Josipo Lisac. Kar je super. Vsi veliki bendi imajo kakšno žalostno zgodbo ali menedžerja, ki jih je "nategnil", mi pa nimamo nič posebnega. Lahko ti vzamejo vse, kreativnosti pa ne morejo! Tako da je vse v redu.

Nekoč ste zahtevali pavijana v zaodrju, kaj pa zahtevate zdaj?

Zoki: Pavijan, obvezno. Če ni pavijana, je lahko makaki ali mali marmozet. 

Mile: Nisem vedel, da je Zoki tako izobražen v poznavanju opic ... (smeh).

Zoki: Lahko govorim tudi o opicah bonobo, orangutanih, pavijanih, šimpanzih ali srebrnorepih opicah. Vsak ima svojo opico (smeh).

Mile: Radi imam pivo, negazirano vodo. Zoki ima rad banane. In viski ter kolo. Drog ne potrebujemo.

Kaj štejete za največji uspeh po 30 letih?

Mile: Da smo obstali 30 let, da se nismo kaj prida menjali. Da nam ni treba novih članov učiti starih pesmi. Hkrati pa smo do te točke prišli večinoma brez kompromisov. Že od prvega albuma so nam govorili, da založbe diktirajo, a v nas se ni nikoli nihče ni vtikal. 

Zoki: Res je pa tudi, da od nas nihče do zdaj ni izpadel prevelik drekač.

Mile: Mali drekač že, velik pa ne (smeh).

Si želite še kaj doseči v glasbenem smislu?

Mile: Meni bi bilo super, da posnamemo še en dober album. Z otroškimi koraki gremo naprej.

Zoki: Smo v fazi, da lahko nekaj let igramo in ne posnamemo nič. A to ni naš cilj. Rad bi, da imamo ob naslednjem albumu vtis, da smo posneli nekaj drugačnega, da imajo pri sebi ta občutek. Morda je ljudem vse isto, a pomembno je, da je nam v veselje, skratka, da se ob  novi glasbi naježiš ali pa se ne. Kako bodo ljudje to dojeli, niti ni tako pomembno. Mi bomo oddelali svoje, častno in niti ni treba, da smo komu všeč. Seveda, dokler bomo obstajali.