30. obletnica smrti ljubitelja življenja in pevca pesmi

"Ne bom zgolj rock zvezda, postal bom legenda."

Freddie Mercury se je leta 1946 na Zanzibarju rodil kot Farrokh Bulsara, njegovi indijski starši pa najbrž niso slutili, kakšna svetovna zvezda in ikona bo postal njihov sin. Njegov talent za umetnost je bolj prišel do izraza, ko se je družina pri njegovih osemnajstih letih preselila v Middlesex v Londonu. Tam je počasi začel uveljavljati svoje ideje in spoznavati sceno, zlasti po tem, ko je prevzel vlogo pevca v skupini Smile, ki se je kmalu preimenovala v Queen.

Sicer morda kar malce težko sprejmemo, da je bil hipijevski Freddie iz 70. let ista oseba kot Freddie, kakršnega smo spoznali kasneje. Bil je tisti, ki si je zamislil, da bo združil rock in opero, 6-minutna epska epopeja Bohemian Rhapsody, njegovo preroško delo, pa je kljub dolžini našla pot mimo radijskih urednikov in strogih pravil pop rock pesmi. Sebi in vsemu svetu dokazal, da je imel prav, kot še ničkolikokrat kasneje. Tudi kot je z zanosom pel Killer Queen, Play The Game, The Lap of the Gods, Good-old Fashioned Lover Boy ali Don't Stop me Now.  

Freddie je bil v 80. letih vizualno tipičen prikaz gejevske estetike, kar je bilo videti že v videospotu za Crazy Little Thing Called Love, tik preden si je pustil brke, in seveda v času izida albuma The Works. Takrat je namreč začel "furati" orto gej podobo, čeprav se ni v javnosti o tem nikoli govorilo. A to niti ni pomembno. Vsi, ki smo odraščali v 80. letih, se spomnimo, kakšen bum je bila pesem Radio Ga Ga ali kako dober in hudomušen se nam je zdel videospot za I Want to Break Free, v katerem so se člani prelevili v ženske iz priljubljenih britanskih TV-žajfnic. Tega ZDA pač niso razumele in to so Queenom očitno za vedno zamerili.

80. leta prejšnjega stoletja so bila pravzaprav zanimivo obdobje To je bil čas, ko so med zvezde švignili androgena Annie Lennox z duom Eurythmics, v žensko napravljena Boy George (Culture Club) in Pete Burns (Dead or Alive), hkrati pa je bilo precej pop zvezdnikov, ki so se navzven kazali za heteroseksualne, čeprav je bila resničnost drugačna. Edini, ki si je upal priznati, da je istospolno usmerjen, je bil Jimmy Sommerville iz zasedbe Bronski Beat, ki je v odličnem prvencu The Age of Consent (1984) in hitih, kot sta Smalltown Boy in Why?, natančno in iskreno opisal težave, ki jih je v svojem družinskem okolju in družbi čutil kot mladi gej v času vladavine Margaret Thatcher. Vsi ostali so ostali v ilegali. Sicer zelo inteligentni Boy George je naokoli samoironično razlagal, da "raje spije skodelico čaja kot seksa", Elton John je bil celo poročen, George Michael je v videospotu za pesem I Want Your Sex prisegal na heteroseksualne fetiše in zagovarjal monogamijo. Vse za dober imidž.  

A z leti se je vendarle marsikaj spremenilo. Andy Bell iz dua Erasure je že sredi 80. let brez težav priznal, da je gej, kar so kasneje naredili tudi Elton John, na škandalozen način precej kasneje George Michael in še kopica drugih, celo metalski legendi Rob Halford (Judas Priest) in Ghaal (Gorgoroth). A 80. leta na splošno niso bila leta, ko bi ljudje razglašali svojo istospolno usmerjenost, saj je prevladovalo mišljenje, da bi lahko to škodilo njihovi karieri. Po eni strani je to najbrž res, saj čas za to še ni bil ravno zrel, po drugi strani pa se ni s tem v resnici nihče ukvarjal, saj s(m)o bili vsi osredotočeni na neverjetno glasbo in imidž, ki so ga popzvezde plasirale v takratno popkulturo. Drži pa tudi, da ni imela seksualnost nikoli ničesar opraviti s kvaliteto glasbe in da je po svoje prav, da je vprašanje, kaj in s kom kdo počne za zaprtimi vrati, pač stvar vsakega posameznika – četudi je bila to vedno hvaležna tema za rumeni tisk. A to nima nič s samo glasbo. Sicer ni Queenov to nikoli kaj prida skrbelo, če smo odkriti – tudi če odmislimo ZDA, jih je oboževal praktično ves svet, od Avstralije in Japonske pa do ponorele Južne Amerike, Evrope in kajpada domače Velike Britanije.

"Sem le glasbena prostitutka, dragec, to je vse, kar znam početi. Ne znam kuhati, nisem kaj prida gospodinja."

"Kar koli naredite z mojo zapuščino, poskrbite, da me ne boste naredili dolgočasnega," je ob neki priložnosti izjavil Freddie. Tega se, roko na srce, ni treba bati. Tudi njegov naslednik, Adam Lambert, je nekdo, na kogar bi bil Freddie ponosen, sta bila prepričana Brian May in Roger Taylor, ko sta ga vzela za pevca. Freddie zares ni bil nikoli dolgočasen. Ena od legend pa pravi, da se ni najbolje ujel s kraljem popa Michaelom Jacksonom, s katerim sta posnela pesmi There must be more to life than this in različico State of Shock. A tudi za ekscesov polnega Freddieja je bilo očitno preveč, ko je Jackson vztrajal, da v studio pripelje svojo lamo. Jackson pa je – morda nekoliko užaljen – duet kasneje raje posnel z Mickom Jaggerjem in kasneje je izšel na plošči zasedbe The Jacksons.

Ena od zgodb govori tudi o tem, da je bil Freddie v 80. letih redni gost na hedonistični Ibizi. Tam je bilo tudi zvezdniško pribežališče Pike's, ki ga je vodil Tony Pike. Spomnite se ga lahko kot brkatega barmana v videospotu za Club Tropicana dua Wham!. Pike je v svoji biografiji povedal, da je bil Freddie v časih, ko je bil šank poln črtic kokaina, reden gost na njegovem posestvu, na katerem se je zbirala zvezdniška smetana in sta velikokrat skupaj igrala tenis. Pike mu je povedal, da se nekateri apartmaji imenujejo po Juliu Iglesiasu, nato pa je Mercuryja "zaskrbelo", kdaj bo kaj poimenoval tudi po njem. In tako je Pike čez nekaj časa svojo ponudbo razširil, nov bar pa je poimenoval Freddiejev bar. Pike je umrl leta 2019, star 85 let, v življenju je imel nekaj tisoč spolnih partnerjev različnih spolov, priznal je seksualno odvisnost, a ni nikoli ničesar obžaloval. Hodil je tudi z Grace Jones in dejal, da je imel z njo najboljši seks svojega življenja. Ali sta kaj imela tudi s Freddiejem, pa ni nikoli potrdil ...

Freddie po svoje ni imel sreče, saj lahko v starejšem dokumentarcu s pomenljivim naslovom Freddiejeve ljubezni vidimo, kako noro je bilo njegovo življenje v osemdesetih, sploh na newyorški ali berlinski gejevski sceni, ko je na polno užival v norostih gejevskega nočnega življenja. Koliko njegovih prijateljev in tudi ljubimcev pripoveduje o najbolj norih prigodah, kar si jih lahko zamislimo, in sicer po diskotekah, barih, savnah ali na zasebnih zabavah? In če smo malce zlobni, lahko dobimo pomislek, da je najbolj "nasrkal" prav Freddie, najsibo zaradi svoje živahne narave ali zaradi nesrečnih okoliščin, saj je veliko teh ljudi še živih, nekateri pa so tudi že odšli. A kaj je komu usojeno, očitno nima prav veliko opraviti s pravico na tem svetu.

Mercury je v bistvu zbolel oz. se okužil nekaj let prezgodaj. Eden redkih primerov ozdravitve iz tistega časa je Magic Johnson, pri katerem je virus pravzaprav izginil, prav tako z virusom normalno živita pevca Andy Bell (Erasure) in Holly Johnson (Frankie Goes to Hollywood), čeprav drži, da sta se okužila nekaj let kasneje, ko so bila zdravila že boljša in učinkovitejša. Ali se je Mercury pač sprijaznil in nekaj časa živel v zanikanju, je sicer težko ugibati in namigovati, niti ni pomembno, ali je vedel že pred kultnim nastopom na Live Aidu leta 1985, kot nam je skušal dopovedati film Bohemian Rhapsody, ki je tudi sicer poln drobnih netočnosti. Te so najbolj razkurile tiste, ki so bolj zavezani zgodovinski resnici kot pa umetniški svoboščini. Love Kills (ljubezen ubija) je še en pomenljiv naslov iz njegovega samostojnega repertoarja, ki je že leta 1984 nakazoval slutnjo tega, kar se je žal uresničilo.

Zagotovo je legendarno njegovo praznovanje 39. rojstnega dne leta 1985 v Münchnu, ki ga je priredil v tamkajšnjem kabaretskem klubu. Vse je bilo v znamenju črne in bele barve – od oblek in ličil do hrane in pijače. Idealno za gore črnega kaviarja in potoke šampanjca ali pač večnadstropne torte, ki niso nujno za pod zob. Vse za dober žur.  Glavne zvezde so bili poleg njegovih zvezdniških prijateljev tudi travestiti, harlekini, pritlikavci, ki naj bi nosili pladnje kokaina, in tako dalje. Da sta drogam sledila seks in rokenrol, pa najbrž ni treba posebej poudarjati. Žur je menda trajal več dni, Freddie pa se je očitno rad zabaval kot kak okrogloličen Rimljan. Kako je bilo vse skupaj videti, pa lahko vidimo v videospotu za pesem Living on my Own.

"Bi to ponovil ? Seveda bi, a bi stvari naredil malce drugače!"

Dejstvo je, da Freddieja uvrščamo med najboljše rock pevce vseh časov, saj naj bi njegov vokalni razpon presegal štiri oktave. Prav zaradi glasu oz. bojazni, da bi se mu ta spremenil, se ni nikoli odločil, da bi si dal popraviti ali poravnati svoje zobe. Na koncu je pel, dokler je lahko, četudi je moral prej spiti nekaj kozarčkov vodke, da je ublažil bolečino. To, da je posnel album Made in Heaven, ki ima več kot primeren naslov, priča o nadnaravni moči, ko mu je telo že krepko odpovedovalo, glas pa – četudi nekoliko manj krepak – je še vedno sijal in se oglašal iz njegove duše. Vsakič znova je srce parajoče, če ob ogledu videospota prisluhnete še besedilu pesmi Those were the days of our lives. "Ko smo bili otroci, ko smo bili mladi, so se vse stvari zdele tako v redu ... Sonce je vedno sijalo, živeli smo samo za zabavo ... Življenje je samo igra ... Rad bi šel še enkrat na vožnjo z vlakcem smrti ... To so bila leta naših življenj ... Slabih stvari je bilo malo ... Ti dnevi so končani, a ena stvar je gotova ... ko pogledam in vidim, da te še vedno ljubim." Da, Freddie je ljubil življenje, ljubil je šov, ljubil je eksces in nikoli ni bil dolgočasen, četudi je bil zasebno menda precej sramežljiv človek. Ali je bil njegov zadnji partner Jim Hutton ljubezen njegovega življenja? Malo verjetno, saj je večino svojega imetja zapustil svojemu angelu iz mladosti, Mary Austin, ki jo je ljubil vsaj četrt stoletja, četudi ji morda ni zmogel dati vsega tistega, kar bi ji lahko dal povsem heteroseksualno usmerjen moški.  

Njegovi ljubezen in strast čutimo vsakič, ko slišimo kako pesem Queenov. Vsakič, ko slišimo njegov glas in ne preklopimo na drugo radijsko postajo. Da Freddieja ni že trideset let, se zdi preprosto noro, po drugi strani pa je res, da je ves čas z nami, saj lahko vsakič s solzami sreče v očeh uživamo v njegovi veličini in vsemu, kar je dal svetu s svojo glasbo in neponovljivim glasom. Hkrati pa tudi vemo, da se ni nikoli zadrževal in da se je zagotovo "naživel" za nekaj deset življenj običajnega človeka. Freddie, živel boš večno, imamo tvojo glasbo, ki bo še dolgo razveseljevala svet. In za to, da je Freddie sploh obstajal, smo lahko hvaležni vesolju, saj nas je poujčkalo, ko nam je dalo nekoga, ki je s svojim delom pustil tako velik pečat v življenju milijonov ljudi. Zaključimo s pomenljivim naslovom pesmi Who wants to live forever (Kdo si želi živeti večno) in se spomnimo, da ne živimo samo enkrat. Enkrat le umremo, živimo pa prav vsak dan in zato je prav, da to izkoristimo po svojih močeh in zmožnostih. S pesmimi Queenov in Freddiejevim glasom je naše življenje lepše in znosnejše. Prav gotovo tudi v teh specifičnih časih. Freddie, hvala in slava ti, na veke vekov ... Amen.