40 let kariere ali ekstremno vitalni Extreme

Tisti, ki s(m)o vandrali na sprva, na domačih tleh, deževno četrtkovo popoldne v italijansko obmorsko mestece Lignano Sabbiadoro, smo tja prišli na prijetno sončnih in toplih trideset stopinj. Mini Alpe Adria arena je obetala pravo poletno dogodivščino, streljaj proč od turističnih hotelov, apartmajev, na malem polotoku, obdanem z modrino morja.

Skupina Extreme letos v bistvu praznuje 40-letnico obstoja, stalna člana v njej pa sta pevec Gary Cherone ter kitarski heroj Nuno Bettercourt, na basu je prav tako že dolga leta Pat Badger ter na bobnih Kevin Figueiredo. Prvenec so izdali leta 1989, najbolj pa so se pesmi Get The Funk Out, More Than Words in Hole Hearted usedle v srca oboževalcev na odličnem drugem albumu Extreme II: Pornograffitti iz leta 1990, ki je švignil pod vrhove lestvic v ZDA in po svetu. Temu je bilo težko slediti, saj sta bila III Sides to Every Story (1992) in Waiting for the Punchline (1995) precej manj uspešna. Cherone se je nato pridružil zasedbi Van Halen, Extreme pa so razpadli, se posvetili drugim projektom, dokler se niso 2004 spet zbrali ter leta 2008 izdali peti album Saudades de Rock, a je spet minilo kar poldrugo desetletje do šestega albuma Six, ki je izšel pred dvema letoma.

Pri Extreme je pravzaprav tako, kot na albumih, da je treba pričakovati nepričakovano. Če smo menili, da jih je treba "pač enkrat videti in slišati v živo", smo že takoj na začetku koncerta dobili v obraz Garyjev predirajoči vokal in Nunov dokaz, da je pravi "kitarski heroj", ki rad pokaže svojo virtuoznost, kar smo lahko zaznali že pri prvih dveh pesmi It ('s a Monster) in Decadence Dance, ki so ju na odru udarili okoli četrt čez 21. uro zvečer.

Ker Gary raje prepusti, da glasba govori sama, je bil tako na odru bolj zgovoren Nuno, ki je svoj čas igral sodeloval tudi z Stevenom Tylerjem in Rihanno, saj je pozdravil občinstvo in tiste, ki so prvič na koncertu Extreme okaral, da "kje so bili kar 35 let?". "Kje pravzaprav smo, na plaži?" se je pošalil kitarist, ki je še dan poprej nastopal v Franciji, zdaj pa gredo naprej po Evropi, proti koncu leta pa bodo spet igrali po ZDA.

Za klasično rokersko vzdušje je poskrbel uvod v Play With Me, ko je vitalni Cherone, ki je ves čas izvajal skoraj telovadne gibe po odru gor in dol, ko je pozval občinstvo s Queen himno We Will Rock You, dokler niso nekolikanj spustili ventilov z znano Hole Hearted ter seveda More Than Words. Ta je sledila Nunovi instrumentalni mojstrovini, ko nam je zaupal zgodbo o tem, kako je v Las Vegasu kupil pregrešno drag unikatni klobuk za sedem tisoč dolarjev, ter potem, ko je slišal navdušeno prepevanje, pozval občinstvo, da bi ustanovili skupino in odšli na turnejo. "Potem boste pozabili na svoje družine in partnerje, a imeli se bomo preklemano lepo," je poduhovičil.

More Than Words sta z Garyjem odigrala akustično, četudi je Bettencourt začel igrati uvod v Stairway to Heaven, a potem hudomušno namignil "sranje, te pesmi nismo napisali mi". Vrhunska izvedba je povsem prepričala tiste, ki so bili morda v dvomih, kako bo ta zvenela v živo. Bettencourt se je pošalil tudi na račun vseh kitaristov, ki redno obiskujejo koncerte, ga opazujejo in si pridušajo, da bi mogoče sami tudi znali odigrati tako kot on, nakar jim je pod nos ponudil variacijo slovitega Korsakovega Čmrljevega leta, ter pokazal, kako se stvarem streže.

Za bombastičen zaključek je poskrbela Get The Funk Out z gostujočo italijansko kitaristko, za sam konec pa so se seveda spomnili še nedavno preminulega "princa teme", saj so bili gostje na zadnjem koncertu Black Sabbath v Birminghamu, ter koncert tako zaključili z dvema Ozzyjevima pesmima, tudi sklepno Crazy Train, ki je lepo zaokrožila vrhunski rokerski večer. Ta je navdušil tudi Cveta Polaka, basista zasedbe Šank Rock, ki je po koncertu komentiral, da "česa tako dobrega zares ni pričakoval, da je bila prava norišnica".

Dejstvo je, da Extreme prav nič ne poudarjajo, da igrajo že štiri desetletja, saj nam s svojimi nastopi, kot je bilo tudi teh neverjetno vitalnih in našpičenih sto minut v Lignanu, dajejo vedeti, da so strastni in radi igrajo kot prvi dan, saj občinstvo dobi točno tisto, kar so jim Extreme vedno predstavljali. Vrhunski rokerski šov, ki ne potrebuje posebnih efektov, da ponudi nekaj več in hkrati pozitivno preseneti.

Če parafraziramo Nuna, pa lahko rečemo, da je "Extreme matična ladja, za katero se še vedno borijo kot bratje." Neverjetno vitalni 64-letni Cherone in skoraj 59-letni Bettencourt sta tako (še vedno) sanjski tandem, ki bo tudi naslednje desetletje ali dve, upajmo, skrbel, da rokerol ne bo umrl. Držimo pesti.