40-letnica Niet: Nismo verjeli ali sanjali – a tukaj smo!

Skupina Niet ostaja relevantna tudi po štirih desetletjih delovanja, čeprav je v bistvu delovala precej manj, zgolj dobro poldrugo desetletje. Dolga premora so imeli med leti 1986 in 1993 ter potem med 1993 in 2008. Kako priljubljena je skupina, priča tudi dober mesec vnaprej razprodani koncert, ki ga bodo imeli v za njih kultnih Križankah, kjer so leta 1985 uspešno nastopili na Novem Rocku in uprizorili tudi veliko vrnitev leta 2008 z novim pevcem Borutom Maroltom. Skupina je nedavno pred novinarji in njihovimi soborci razrezala tudi jubilejno torto, vsemu skupaj pa so tudi zasluženo nazdravili.

Zasedbo so zaznamovali vrhunci, padci, izgube, tudi srečanja temne dame s koso, saj so tragično izgubili najprej pevca Primoža Habiča, nato še basista Aleša Češnovarja, kar pa ni ustavilo njihove kreativnosti. Prvo kaseto Srečna mladina so izdali leta 1984 v zgolj 200 kosih, leta 1993 jih je v novo življenje prebudila kompaktna kompilacija Niet, nato je izšlo še kup kompilacij, leta 2010 so obelodanili prvi "resni" album Trinajst ter 2015 še ploščo V bližini ljudi.

Nova, dvojna vinilna plošča Pa tako lep dan je bil 1984–2024 bo ponudila posnetke iz vseh ključnih obdobij, štiri skladbe iz leta 1984, na katerih je ob Habiču pela spremljevalna vokalistka Tanja Ukmar: Ritem človeštva, Perspektive, Strah in Izobčeni, pet neizdanih skladb iz prvotnega obdobja skupine v izvedbi sedanje zasedbe s pevcem Borutom: Februar, Melanholija, Perspektive, Ritem človeštva in Ruski vohun ter seveda tudi letos izdano pesem Tema rjove skozi mesto.

O začetkih Niet:

Tomaž Bergant Breht: Drnovšek in Češnovar sta k Borutu Činču prišla snemat Depresijo in še kakih šest hardcore komadov, jaz pa sem imel drug bend Rockafeller, s katerim smo celo zmagali na nekem festivalu v Subotici. Sam sem leta 1984 veliko visel pri Činču, Habič pa je rekel, da bo videl, ali bo sploh pel te pesmi.

Igor Dernovšek: Aleš je sprva mislil, da bo poleg basa igral tudi bobne, na srečo je bil tam Breht, ki jih je potem tudi odigral na naših prvih posnetkih. Tomaž Dimnik pa je bil potem naš prvi stalni bobnar, čeprav je kmalu odšel. Breht in Likar sta se potem pridružila januarja 1985, saj sem sam ugotovil, da ne bom mogel igrati ritem in solo kitare na koncertih in smo potrebovali okrepitve. Naše prve hardcore posnetke Umiranje, Srečna mladina itd. je vrtel zgolj Radio Študent, potem pa smo imeli tudi Depresijo in smo postali hitro precej poznani, tudi po nekdanji Jugoslaviji, saj smo se vedno imeli za jugoslovanski bend.

Borut Marolt: Lep dan za smrt sem prvič zapel s srednješolskim bendom kolegov, ki so po tem, ko so slišali mene, vrgli iz benda svojega pevca.

Janez Brezigar: Niti predstavljal si nisem, da bom kdaj igral v Niet, za katere sem prvič slišal že v osnovni šoli. Odraščal sem ob thrash metalu, punk je bil takrat zame preveč enostaven in dolgočasen. V srednji šoli sem kot skateboarder začel poslušati melodični hardcore (Bad Religion, NOFX itd.) in posredno tudi punk. Od njihovih pesmi  je bila Tvoje oči prva, ki mi je bila zares všeč, ker sem bil od nekdaj oboževalec Srečka Kosovela. Spoznali smo se nekje leta 1995, ko sem bil še v srednji šoli, Aleš in Igor sta takrat ponovno sestavljala skupino. Od 1996 do 1998 smo sicer vadili in iskali pevca, celo posneli tri pesmi, ampak trajalo je še naslednjih 10 let, da se je s prihodom Boruta Marolta zares vse poklopilo.

O sporih s hardcore sceno:

Igor: Poslušal sem bend Dirt, ki je imel moški in ženski vokal, zato sva z Alešem začela iskati punco, ki bi bila dobro videti, in jo našla v Tanji Ukmar, ki pa je bila punca frontmana Gigija iz U.B.R., kar je povzročilo še dodatne spore, saj smo hardcorovcem ukradli najprej Habiča, potem pa še njo (smeh). Sicer pa smo bili za njih vsiljivci, čeprav priznam, da smo se glasbo naučili od njih. V nos pa jim je šlo tudi to, da so oni zagovarjali način DIY (naredi sam op. a.), mi pa smo šli kar v studio in smo za njihove pojme postali pop bend.

O (ne)izdajah:

Igor: Srečna mladina je bila naša kaseta v 200 kosih, ki jo je izdala založba ŠKUC, sicer pa očitno nismo bili toliko perspektivni, da bi nam ZKP RTVL izdala ploščo, kljub pritiskom nekaterih. Pankrti so bili pač "državni ljubimci" in se jim je bolje obrnilo, drugi bendi pa niso dobili te priložnosti, četudi so bili fenomenalni, recimo Otroci socializma in KuZle. Leta 1993 pa smo imeli srečo, da smo se zmenili z Žaretom Pakom, bil je moj kolega in sošolec, ki je takrat ustanovil studio Kif Kif, da nam izda naše pesmi, da se ohranijo, v zameno, da imamo turnejo z 10 koncerti.

O težavah z iskanjem novega pevca:

Igor: V 90. letih smo preizkusili okoli 10 ljudi, dokler mi niso rekli, da je najbolje, da pojem kar sam, saj sem najboljši. A na koncertih mi ni šlo, ker sem v osnovi kitarist, obenem pa so me napadli, da hočem prevzeti vlogo Habiču, da se nekaj silim, a edini namen je bil, da ohranimo pesmi. Ko sem zadnjič zapel Lep dan za smrt, sem imel preprosto dovolj sovražnosti in sem odšel, kitaro pa za 15 let postavil v kot.

O vrnitvi leta 2008:

Igor: Pero Lovšin nas je povabil, če bi bili njihovi gostje z njim leta 2007 v Tivoliju. Po 15 letih smo se nekako zbrali, a odpovedali, ker še nismo imeli pevca. Nato pa smo do Boruta prišli prek Guštija, Likar pa je zanj izvedel prek Mira Mutvarja, s katerim sta igrala v The Drinkers.

Robert Likar: Prisluhnimo tišini so nastali v času The Drinkers, zato smo se poznali, ko pa smo imeli idejo o vrnitvi Niet, pa me je Miro Mutvar opomnil, da obstaja super pevec iz omenjene zasedbe. Zdelo se nam je, da bi edino Borut bil lahko pravi za nas, ne samo glasovno, temveč tudi po karakterju.

Borut: Po koncertu v Križankah so bili sami dobri odzivi, tudi dvomi so hitro izginili ter komentiranje, češ, kaj se grem, in kritike v smislu, zakaj želim posnemati Primoža.

O Primožu Habiču:

Igor: Takrat smo bili trije mulci, stari 17 in 18 let, Aleš, Primož in jaz. Takrat sem bil jaz morda bolj dominanten, kar se tiče ustvarjanja. Habič je prišel kot odbitek, ki je zapel in se podredil temu, kar sva mu rekla z Alešem, midva pa sva se podredila njegovim željam. Primož je bil neverjeten, a če bi poslušali njega, ne bi mogli ničesar doseči, ker je bil preveč nor in nezanesljiv. Kar je pokazal na zadnjih posnetkih, Sam in Tvoje oči, pa je neverjetno. Takšen glas in občutek, kot ga ni imel nihče drug. Z njim je bilo treba delati v rokavicah, bil je negotov vase, a sem vedno verjel vanj.

O skladbah v 80. letih in danes:

Igor: V 80. letih se po moje nismo ravno odzivali na okolico ali aktualne dogodke okoli nas, saj nihče od nas še ni delal in o politiki nismo imeli pojma. Šlo je bolj za impresionistične skice občutij trenutnih občutkov, je pa res, da se je marsikaj od tega uresničilo. Morda so se novejše pesmi z albumov Trinajst in V bližini ljudi bolj dotikale vsakdanjega življenja, ogromno je govora o kapitalizmu, trgu dela, torej smo bili s tega vidika bolj jezni kot v 80. letih.

Borut: Tudi jaz doživljam pesmi iz 80. let kot bolj intimne, občutki in doživljanja najstnika, s čimer se lahko poistovetim tudi sam. Pri novejših pesmih pa je na nek način precej močneje čutiti težo časa. Družba je postala zelo individualna, za spremembo pa potrebuješ kritično maso. Danes mlade najbolj strese skrb za okolje, onesnaževanje, politično družbeno dogajanje se jih ne dotakne. Mi smo pač svoje izrazili že na plošči Trinajst pred poldrugim desetletjem. Na plošči Trinajst sem prispeval eno besedilo, V bližini ljudi jih je bilo nekaj več, z Igorjem pa sva skupaj napisala besedilo tudi za novo pesem Tema rjove skozi mesto.

Robert: Producentsko stremim k surovem zvoku, da pesmi posnamem tako, kot smo jih delali včasih, ali vsaj približek temu, da dobro zvenijo brez dodatnih nasnemavanj in efektov. Radi imamo svoj zvok, poskušali smo marsikaj, a smo se vrnili k mojemu garažnemu produciranju, saj nam to najbolje ustreza.

O dojemanju glasbe:

Breht: Rodil sem se z Beatlesi, Stonesov sploh ne maram, potem sem prišel do Pink Floyd, nato pa me je sezulo, ko sem prvič slišal Sex Pistols in Dead Kennedys. Zdel se mi je neverjetno nabrit rokenrol, enostavna glasba s 'f**k off' mentaliteto, ki enostavno žge. Imel sem majhen radio in sem klical na Radio Študent, naj zavrtijo punk. Navajen sem bil bolj kompleksne glasbe, a ko sem slišal punk, mi je skoraj razneslo glavo, haha. Glasbo je treba začutiti, ali deluje, ti je dobra ali pa ti ni.

Igor: Nikoli nisem bil tip, ki bi čečkal po beležnici in ves čas ustvarjal, sem bolj lenuh, ki potrebuje vsake toliko kakšno brco. Tudi nova pesem je nastala šele pred nekaj tedni (smeh).

Robert: Po duši in srcu sem čustven človek, kar se kaže na več načinov, da daš iz sebe tako na odru, v pesmih ali na ploščah. Sicer pa je težko opredeliti, kaj je kdo, lahko si vse ali nič (smeh).

Borut: Vsi imamo v sebi marsikaj, vloge igramo vse življenje, vse pa je del nas. Tudi živalskost, ki jo pokažem na odru, je v meni in v tej vlogi zelo uživam, brez da bi se moral pri tem prilagajati drugim. Sem tako roker z vsemi podzvrstmi ter tudi vse ostalo. Rad počnem, kar počnem, tako v glasbi kot v službi, kjer rad tudi vidim pozitivne izide svojega dela.

Janez: Samo tri stvari so, ki mi poženejo kri po žilah in v katerih zares uživam: heteroseksualni seks, vožnja z motorjem in rock glasba. Keith Richards je izjavil, da je rock to, da pet tipov v sobi žge in tolče po inštrumentih in se ta energija zlije v eno. To je to. In to so tudi Niet. Smo dobri prijatelji in uživam, kadar igramo. Če ne fušamo, seveda, haha.

O 40-letnici kariere:

Igor: Tudi Primož Habič bi bil po moje navdušen in sploh ne bi mogel verjeti, da je možno, da smo zdržali toliko časa. Najprej smo bili trije mulci, potem nas je bilo pet, ki smo to počeli iz zabave in želje po druženju. Poslušali smo punk in želeli smo ponuditi svojo različico tega, ponuditi svoj zvok. Imeli smo veliko vzponov in padcev, vmes nismo igrali 15 let. Neverjetno je in res sem hvaležen poslušalcem in privržencem, ki so nas ves čas ohranjali v spominu in ves čas poslušali našo glasbo.

Borut: V svoji vlogi se po 16 letih počutim domače. Sem bil pa na začetku, pred nastopom leta 2008, zelo živčen in nisem hotel dajati intervjujev, čeprav me je menedžer Jani silil, a sem se odločil, da ne, za vsak slučaj, če ne bi bilo dobro, bi se šel domov zakopat v posteljo. A je šel nastop v redu in je potem steklo, kot je treba. Fantje so sicer verjeli vame, tudi sam sem, a je bilo vseeno precej nekega zunanjega pritiska, češ, kaj se sploh spravljate nazaj, ker je Primož umrl in je morda že vse zvodenelo. Sam se počutim domače, čeprav jih še nimam 40, šele 16 in sem glede časa v skupini še najstnik.

Robert: Smo del glasbene scene in nismo verjeli ali sanjali, da se bo to zgodilo, a tukaj smo. Zahvalil bi se vsem oboževalcem, ki so kupili vstopnice in nas poslušajo. Brez hude promocije smo ustvarili sceno in muziko, ki se očitno še vedno posluša, zato gre zahvala večinskemu avtorju Igorju in seveda vsem, ki so sodelovali pri tem.

Breht: 40 let, če se spomnim Igorja in Aleša, se zdi, kot bi bilo to včeraj. Iz tega je potem nekaj dejansko nastalo in upam, da še bo.

O Križankah in duhu Aleša in Primoža:

Igor: Od zgoraj gledata na nas in se veselita, Primož se smeji in kadi travo, Aleš pa najbrž prebira Castanedo in pravi, glej, to je to, uresničenje biti.

Borut: Križanke so poleg tega, da so legendarno prizorišče, zame zagotovo nekaj posebnega, saj je bil to prvi veliki oder, na katerega sem nastopil z Niet leta 2008. Tisti občutki, občinstvo in vse bo ostalo zapisano v meni za vse večne čase.

Janez: Aleš je šel svojo pot, zato sem ga z veseljem nadomestil, a njegova pot se je na žalost prezgodaj končala. Njegov duh še vedno živi z nami, saj prijateljev nikoli zares ne pozabiš.

Bo šlo do abrahama?

Janez: Abrahama verjetno ne bomo dočakali, naš načrt je bil zaključiti kariero že malo prej, vendar vedno znova ugotavljamo, da je bend ena redkih stvari, ki nas ohranja žive, in igrati glasbo je tisto, kar pač radi počnemo. Zaenkrat smo še tukaj, kako dolgo bomo, pa nihče zares ne ve.