Album, s katerim so Depeche Mode postali največji

Po uspehu albuma Music For The Masses iz leta 1987, na katerem so bile uspešnice Strangelove, Never let me down again, Behind the wheel in Little 15, je skupina Depeche Mode, ki ima svoje korenine v industrijskem Basildonu, odšla na turnejo, na kateri je odigrala 101 koncert, o tem pa je sloviti filmar D.A. Pennebaker posnel tudi film. 101 govori o pisani skupini oboževalcev, ki potujejo v Pasadeno, kjer je imela zasedba 18. junija 1988 končni "koncert za množice", na prizorišču Rose Bowl, na katerem je bilo več kot 60 tisoč obiskovalcev.

A ko je konec poletja 1989 izšel singel Personal Jesus, marsikomu ni bilo nič jasno. Takega zvoka pri Depeche Mode nismo bili vajeni. Glavni pisec pesmi Martin L. Gore je bil prepričan, da bo pesem ali velik flop ali velika uspešnica. Pokazalo se je slednje, leta kasneje pa je bila všeč celo Johnnyju Cashu in zasedbi Marilyn Manson, da sta posnela zanimivi priredbi.

Skupina se je odločila in tokrat za senmalni proces izbrala povsem nov način. "Ponavadi smo imeli intenzivne predprodukcijske priprave, ko smo se odločali, kako bo določena plošča zvenela, nato pa smo šli v studio programirat. A tokrat smo vse to zmanjšali na minimum," je povedal glavni glasbenik v skupini Alan Wilder.  

Pred tem so se ponavadi posluževali formule avtorja pesmi Gorea, ki je ponavadi prinesel demo posnetke, nato pa programirali glasbo v studiu, a so tokrat ubrali drugačno pot. Wilder je sodeloval s producentom Markom "Floodom" Ellisom, sam je delal aranžmaje in oblikoval zvoke, Flood pa je postregel s prepotrebnim tehničnim znanjem. Skupina je tokrat še toliko bolj kot prej organizirala tako, je vsak imel svojo vlogo. Gore bil pisec pesmi, Wilder studijski čarovnik zvoka, Dave Gahan pevec in frontman, Andy Fletcher pa je bil dober predsem kot organizator in računovodja.

Gore je tokrat dostavil manj izgotovljene demo posnetke kot za prejšnji album, da sta Wilder in Flood lahko delala v studiu, seveda pa se je zasedba potem zbrala in delo vmes korigirala in komentirala. Album so zavestno naredili na drugačen način, tako da so trdo delal in se tudi veliko zabavali. Posneli so ga delno v Milanu, večinoma pa v studiu Puk na severenem Danskem.

Že prva pesem World in my eyes, ki je bila sicer šele četrti singel s plošče, je napovedala moderen sintpop, kakršnega smo bili vajeni pri njihovih prejšnjih izdelkih. Gore je pesem opisal kot zelo pozitivno pesem, o tem, da "sta ljubezen in seks pozitivni stvari", v The Sweetest Perfection Gore kriptično poje o ljubezni, kot ponavadi, medtem ko Personal Jesus pokaže rockersko plat Depeche Mode, nekaj, česar prej, razen morda kakšnega akorda na kitari (npr. v Love in Itself ali rockerski Never let me down again), nismo mogli slišati. Čeprav je kitara samplana, gre brez dvoma za rockersko pesem. Sledi Halo, ki ni bila singel, a so zanjo posneli videospot, hkrati pa so jo veliko vrteli po radijskih postajah, po mnenju nekaterih pa je ena močnejših pesmi na albumu. Waiting for the night se zdi kot uspavanka, ki pa jo spremlja minimalistična elektronska spremljava, sprogramirana "v nulo".

Violator je namreč plošča, ki od devetih pesmi nima niti ene, ki bi bila za mašilo, še dodatne pesmi, ki so izšle na razširjenih izdajah, kot sta Happiest Girl ali Sea of Sin sta dovolj dobri, da bi lahko dobili prostor na albumu, če bi le bil prostor. Remek delo je brez dvoma Enjoy The Silence, ki je nastal v produkciji Flooda, ki je pesem tudi zmiksal ob pomoči samega Daniela Millerja, šefa zasedbe Mute in nekakšnega botra, očeta Depeche Mode. Vse preostale pesmi je sicer zmiksal Francois Kevorkian.

Pesem Blue Dress je po Goreovem mnenju nekoliko perverzna, saj govori o dekletu, ki jo gleda v prelepi obleki in razmišlja, da "to vrti svet". Policy of Truth je bila velika uspešnica in tretji singel, zaključno Clean pa je navdihnila pesem Pink Floydov One of these days z albuma Meddle iz leta 1971. Ravno pri Clean gre za dilemo, ali gre za očiščenje pred drogami, ali za osebno očiščenje ob koncu določenega razmerja. Seveda so bile številne teorije tudi kasneje, ko je pevec Gahan zapadel v strašljivo odvisnost od heroina in drugih opiatov. Kriza po turneji World Violation je potem pripeljala do Gahanove odvisnosti, po naslednjem albumu Songs of faith and devotion in pripadajoči turneji pa ji je Wilder leta 1995 dokončno zapustil. Kar je na nek način pomenilo konec skupine, kot smo jo poznali do tedaj.

Violator, za čigar ime je Gore dejal, da "gre za štos, saj so si želeli izmisliti najbolj smešen heavy metal naslov", si brez dvoma zasluži zelo visoko mesto na seznamu najboljših pop ali sintpop albumov vseh časov. Z njim so dosegli neverjetni preboj v "mainstream", saj jim je pred tridesetimi leti prisluhnil ves svet. Prodali so ga v več kot pet milijonih izvodov.

Album zagotovo ni zastonj dobil mesta v knjigi 1001 albumi, ki jih morate slišati, preden umrete. Depeche Mode so letos nominirani za v rockersko alerjo slavnih (Rock'n'roll Hall of Fame), čeprav je ceremonija zdaj zaradi pandemije koronavirusa prestavljena. Violator je ponudil veliko, zvoke, ki jih dotlej nismo slišali, pesmi so praktično popolne in še danes je pravi užitek ploščo poslušati od začetka do konca, prisluhniti pa bi ji moral vsak resnejši ljubitelj glasbe. Poskusite, ne bo vam žal, 47 minut popolnosti, ki še vedno lahko komu spremeni življenje. Tako kot zgoraj podpisanemu.