Alfi Nipič: Z Avseniki smo imeli tudi po 21 koncertov na mesec!

Alfi, v prvi vrsti ste pevec, ki je bil sprva popevkar, nato so vas potegnile narodnozabavne vode, menda pa ste peli tudi rock?

Res je, v Zagrebu sem dve leti pel z zasedbo Clan. Prišli so me poslušat v Maribor na mladinski ples, v Halo C, sami so takrat igrali predvsem glasbo skupin Blood, Sweat & Tears in Chicago. Kar smo tudi skupaj naštudirali in potem igrali. Lahko pojem tudi s hrapavim glasom in mi ni bilo težko preklopiti. Igrali smo v Tucmanu, v središču Zagreba, dve leti, vsako soboto in nedeljo. Če si takrat hotel peti po lokalih, si moral peti vse, rock, pop, jazz, evergreene. Zagotovo pa drži, da če si štiri ali pet ur "lajnal" eno in isto, si ljudem hitro postal dolgočasen.

Se pravi, vam je nekaj časa bilo petje kot nekakšna služba?

Ko sem končal tekstilno-tehnično šolo, sem 12 let najprej prepeval samo po lokalih, konec petdesetih in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Pozimi v Mariboru, hotel Slavija, Astoria, velika kavarna, v Ljubljani v hotelih Union, Slon, Lev, potem v Kopru, v hotelu Turist. Skratka tam, kjer so imeli živo glasbo vsak večer, ponavadi je bil prost samo ponedeljek.

Pri Avsenikih ste bili pevec med letoma 1974 in 1989, kar petnajst let. Verjetno je to zaznamovalo vašo narodnozabavno kariero ali kariero pevca nasploh?

Ko sem se v sedemdesetih po dveh letih vrnil iz Zagreba, sem imel krajši premor, takrat pa me je poklical Slavko Avsenik. Šlo je za neverjeten preobrat, od rocka k narodnozabavni glasbi. Od hipijevskega rocka naravnost v narodno nošo. Še zdaj doma hranim članke, ki so jih pisali takratni časopisi, ko so novinarji pisali "rocker v narodni noši". Zame je bila to velika sprememba in takrat mi je veliko pomagal akademsko izobraženi Vilko Ovsenik, odličen glasbenik, ki mi je dal vsa navodila, kako naj pojem.

No, malce prej ste pri sedemindvajsetih leta 1971 zapeli znameniti Silvestrski poljub, leta 1973 je izšla vaša prva pop plošča, že naslednje leto pa ste se pridružili Avsenikom ...

Že v srednji šoli sem prepeval na mladinskih plesih, pod koši Branika in Železničarja. Prvi stik z mediji pa sem imel na Radiu Maribor, kjer so imeli ob nedeljah feljton, kjer so me ljudje prvič lahko slišali. Nato so sledila prva snemanja v Studiu 14 v Ljubljani, prvi posnetki z Big bendom, s katerim se je takrat veliko snemalo. Najprej z Bojanom Adamičem, nato z Jožetom Privškom. Delalo se je veliko priredb tujih pesmi z velikim orkestrom.

Sodelovali pa ste tudi z Bertyjem Rodoškom, Dušanom Velkavrhom ...

Za Bertyja so dejali, da je bil "hitmejker", da je vedno delal stvari, ki so ljudem blizu in so hitro postale nekakšni "šlagerji", ki so se takrat vrteli predvsem na plesiščih in bili zelo popularni.

Silvestrski poljub, zaradi katerega so vas poimenovali g. Silverster, vas je bolj kot v 70. letih definiral kasneje, v 80. in 90. letih. V bistvu pa ste imeli več karier hkrati, bi se lahko reklo?

Kadar koli kaj posnameš ali zapoješ, nikoli ne veš, ali bo občinstvo to sprejelo ali ne. Velikokrat sem že to povedal, a sem bil kar malce razočaran, ko sem za silvestrsko oddajo dobil, da zapojem tako počasno melodijo, kjer se dva srečata in se poljubita lahko samo enkrat na leto. Besedilo namreč govori o tem. Zdelo se mi je, da bi morali za novo leto biti vsi veseli, jaz pa bom prepeval tako žalostno zgodbo. A neverjetno, kako sta se pesem in sam aranžma "prijela", saj letos teče že 49. leto, drugo leto bo pesem srečala abrahama. Zagotovo je to zimzelenček meseca decembra.

Pa je za vas osebno to "večja" pesem, vam več pomeni kot recimo Slovenija, od kod lepote tvoje?

Mene je najbolj zaznamovala pesem Štajerc, ki sem jo zapel na Popevki vesele jeseni. Po njej so me začeli vsi prepoznavati, češ, poglejte ga, veselega Štajerca. Ko sem prišel k Avsenikom, so bile potem Slovenija, od kod lepote tvoje, Silvestrski poljub, Dom prelepih dni, Vračam se domov in številne druge. Z Avseniki sem posnel od 250 do 300 pesmi, številne smo na novo posneli tudi za nazaj, ker se je prejšnji pevec poslovil. Imam tudi od 100 do 150 zabavnih pesmi. Tudi sam sem napisal okoli 370 avtorskih del, besedil in melodij, samo za Avsenike okoli 40. Ogromno tega je bilo v teh slabih 60 letih.

Vas kdaj prešine, da če bi bili nekje drugje, ne v Sloveniji, seveda vemo, da ste veliko igrali tudi po tujini, predvsem po nemško govorečih krajih, a če bi bili doma kje drugje, da bi od tega lahko lepo živeli, pri nas pa malo manj oz. je bilo treba več nastopati?

Slovenija ima dva milijona ljudi, kot jih ima npr. München. Biti profesionalni glasbenik, pevec, ni enostavno. Imeli smo to priložnost, da smo se potem osredotočili tudi na nemško govoreče področje, sicer pa ne vem, kako bi bilo. Da bi se samo v Sloveniji preživljal z glasbo, je težko, nekaj jih sicer je, a večina se poleg glasbe ukvarja še s čim drugim.

Veliko ste bili zdoma, bili so tako lepi kot težki trenutki ...

Nastopati z Avseniki ni bilo enostavno. Dvakrat po štiri mesece, od marca do junija, potem dva meseca dopust, ter od septembra do decembra, smo bili ves čas od doma. Enaindvajset koncertov v enem mesecu. Vsak dan smo se vozili od mesta do mesta, igrali, prenočevali in se vozili naprej. Prvih dvanajst let mi ni bilo lahko, a nekako zdržiš tak tempo. Po desetih letih sem sicer želel prekiniti, a sem imel pogodbo z založbo Telefunken, saj bi sicer moral plačati dvojne penale zaradi kršenja pogodbe. Bil je resnični psihofizični napor. Slabih dvajset let sem bil tričetrt leta od doma, kar res ni kar tako.

Z ženo Bebo sta poročena štiriinpetdeset let. Ali dejstvo, da ste bili veliko od doma, ljubezen okrepi, če je prava, seveda?

Morda, če bi bil ves čas doma, bi bilo ravno nasprotno (smeh) ...

V osemdesetih sta z Neco Falk prepevala Kako sva si različna, za katero je besedilo napisal Frane Milčinski Ježek.

Na Mariborčanko Neco me vežejo lepi spomini, dosti sva prepevala v duetu na Popevki vesele jeseni. Rad se spomnim tistih časov, ko pregledujem stare fotografije, skupaj pa sva pela tudi na Slovenski popevki. Posnela sva kar nekaj pesmi, ki jih ljudje še zdaj radi slišijo.

Je obstajalo v narodnozabavnih vodah kakšno rivalstvo, ali ste bili ansambli oz. člani ansamblov med seboj prijatelji?

Preprosti ljudje so težko ločili med kvinteti. A mi je nekoč lepo rekla jugoslovanska legenda Ivo Robić, da če te ne prepoznajo po osmih taktih, po barvi glasu, po načinu prepevanja, potem s teboj ne bo nič. Tudi jaz sem njega takoj prepoznal. In imel je prav. Ko odpreš usta, če te po radiu ne prepoznajo po osmih taktih, kar je zelo pomembno, kakšno barva glasu imaš in kako prepevaš. Če koga imitiraš, te bodo vedno primerjali z njim. Imeti moraš nekaj svojega, ne ostajati v senci drugih. Tudi v Sloveniji si si moral zagotoviti, da si imel svoj sloves in prepoznavnost.

V Sloveniji so narodnozabavni ansambli popularni že vsaj zadnjih šestdeset let. Zakaj mislite, da je tako, gre za tradicijo oz. za domačo glasbo, ki živi med ljudmi in se prenaša iz roda v rod?

V Sloveniji je morda tega še premalo. Ko sem potoval od Floride prek Mehike pa do Bahamov, sem lahko kjer koli smo se ustavili, najprej slišal njihovo avtohtono glasbo. Ker so ponosni na to. Pri nas tega ni, premalo imamo nacionalnega ponosa. Sicer se je temperatura tega zadnje čase nekoliko dvignila. Ogromno ljudi nas pozna po Avsenikovi glasbi, saj smo veliko nastopali po Evropi, bili smo tudi čez lužo. Včasih, če si prišel na vas, si slišal slovensko glasbo, zdaj pa slišiš vse drugo, da ne rečem, kaj. Morda smo malo premalo ponosni in zagreti za to, kar imamo.

Danes so nekatera besedila morda malce "na prvo žogo", nekoč pa so jih pisali priznani avtorji in tekstopisci, je tako?

Mislite, da je na Hrvaškem kaj drugače, ste kdaj prevajali kakšne pesmi iz angleščine? Vsaka zvrst glasbe ima določeno smer. Ogromno tujih pesmi, v angleščini, francoščini, italijanščini, če jih prevedete, se lahko čudite, ali so to besedila za glasbo. Pri nas pa ni nič drugače. Sem tudi avtor številnih tekstov, ki sem jih moral nesti Branku Šömnu na radio, da jih je prebral, in če je podpisal, si lahko posnel pesem. Zdaj pa lahko vsak posname vse, kar želi, a tega bi se morali zavedati redaktorji. In izločiti tudi kako tujo pesem, saj smo pri tujih manj pazljivi, pri domačih pa to prej opazimo. Nekdo je nekoč napisal: "Jožica, kje si bila, ko sem te iskal, ne laži mi, dobro vem, da drug te je mečkal." In so bili vsi zgroženi in pesem niso hoteli vrteti po radiu. Danes pa slišiš take reči, da mi jih je nerodno poslušati, če so zraven otroci. Kar je pa le preveč. A se vrtijo. Nivo se je krepko znižal. Škoda.

Leta 2014 ste pri sedemdesetih od predsednika Pahorja dobili državno odlikovanje, red za zasluge, za abrahama kariere. Je to nagrada, ki vam največ pomeni, ali recimo viktor za življenjsko delo?
 
Z glasbo se ukvarjam že 59. leto in vse nagrade za moje delo so mi pri srcu, saj gre za pozitivne stvari. Največje priznanje pa je zate vsakič znova aplavz občinstva. Če te izžvižgajo, potem ni najboljše, kajne? (smeh).

Kaj štejete po vseh teh letih na sceni za svoj največji uspeh?

Težko reči. Doma imam kar veliko zbirko. Na predlog župana tam, kjer živim, bodo zdaj naredili muzejsko zbirko. Veliko stvari imam spravljenih, na podstrešju se jih je nabiralo, pa je prišla ideja, da bi naredili dve muzejski sobi. Ogromno je stvari, ki me bodo vedno spominjale, mogoče tudi moje sinove, na tiste čase, ko sem še ustvarjal. Bilo je veliko lepih trenutkov, velikokrat pa je bilo tudi zelo naporno.

Pripravljate se tudi na nastop na največjem narodnozabavnem festivalu Kraljica Veselica v Planici. Kaj menite o tem, da se bodo združila največja imena te zvrsti glasbe?

To, kar se bo zgodilo zdaj v Planici v treh dneh, menim, da si naša glasba zasluži tako pozornost vsaj nekajkrat na leto. Obenem lahko povabimo vse naše sosede, iz Avstrije, Nemčije in še od kod, da pridejo k nam poslušat našo glasbo. Da pridejo vsi Slovenci, ki živijo drugod in tudi številni tujci, ki jih naša glasba zanima. Gre za priznanje naši slovenski glasbi in tudi naši Sloveniji.

Ste sredi sedemdesetih kot Stonesi, vas bomo na odrih videli tudi pri osemdesetih, pevec najbrž ne gre nikoli v pokoj?

Presenetil me je Engelbert Humperdinck, saj sem zanj slišal, da letos prihaja na evropsko turnejo. Pa ima 83 let. Saj pravim, vse je odvisno samo od zdravja. Lahko si že pri 65 letih povsem slab, invalid, ne moreš več nič. Če ti služi zdravje, pa je možno čisto vse.

Kaj pa si še želite v življenju, razen zdravja, seveda?

Samo to. Vse drugo sem že izkusil na tak ali drugačen način. Vse drugo me je že velikokrat razveselilo. Če bi ostalo tako, kot je zdaj, bi bil zelo srečen. Upam, da mi bo sreča naklonjena še nekaj časa.

Alfi Nipič bo nastopil tudi na Kraljici veselici v Planici. Vstopnice so po posebni ceni na voljo na prodajnih mestih Eventim, Petrol, Trafikah 3DVA in na OMV. Uradna spletna stran je na ogled TUKAJ.